Izjemno pomemben dejavnik v razvoju človeške družbe so govorice, dokazujejo razvojni in socialni psihologi. Ne le da so omogočale izmenjavo družbenih informacij, marveč so ustvarile človeško družbo, kakršno poznamo danes. Prek njih namreč zvemo, kdo so drugi ljudje, kaj počnejo ali so počeli, čeprav nismo videli ne njih ne njihovega početja. Ker imamo sposobnost ogovarjanja, obiranja, pripovedovanja o drugih, skratka, proizvajanja govoric, lahko ustvarjamo bolj kompleksne skupnosti kakor nam najbližji »sorodniki«. Šimpanzi in pavijani živijo v strukturiranih družbah, ki štejejo okoli 50 članov. Toliko se jih namreč pozna med seboj, ker se lahko pri tem zanašajo le na neposredno opazovanje. Nasprotno pa se lahko ljudje pogovarjamo in je s pomočjo govoric mogoče kaj vedeti o približno 100.000 ljudi, ne da bi jih kdaj koli poznali. Poleg tega pa imajo govorice tudi vlogo neformalnega nadzora in omejevanja početja proti skupnosti (npr. kriminal) in, nasprotno, spodbujanja družbeno koristnega delovanja. Zato imajo sloves, ugled, dobro ime – in obratno: zaničevanje, slab glas – izjemno pomembno vlogo pri ustvarjanju družbenih struktur, posebej političnih, ki usmerjajo družbeno življenje. Raziskave še kažejo, kar je ne nazadnje razumljivo, da skupnosti in družbi vendarle povzročajo več škode ljudje na pomembnih družbeno-političnih položajih, kakor tisti, ki običajno veljajo za kriminalce. Zaradi tega so vprašanja v zvezi z moralnostjo vodilnih struktur in ljudi, še kako pomembna, in so zahteve po moralni verodostojnosti tistih, ki se potegujejo za družbene in politične položaje, še kako upravičene.
Lov z moralo
Da to slednje drži, vidimo v teh dneh, ko poslušamo in gledamo soočenja predsedniških kandidatov. Vsak od njih zatrjuje, eden bolj drugi manj, da z moralo nima problemov in jo bo kot predsednik povsod brezkompromisno uveljavljal, in tako med vrsticami sporoča, da je zdaj morala pri vladajočih na psu. S tem se seveda večina v deželi strinja, saj ob zatajitvi vseh nadzornih organov pri pranju iranske milijarde v (para)državni Novi ljubljanski banki, pri milijardni bančni luknji, pri protiustavnem delovanju pravosodja, ki nedolžne pošilja v zapor, ker niso po volji režimu, režimske paradne konje pa ščiti tudi za ceno popolnega diskreditiranja sodstva. Ljudje so pokazali, da jim morala nekaj pomeni, ko so na zadnjih parlamentarnih izvolili »nove obraze«, ki so visoko dvigovali bandero moralnosti. Seveda so jo takoj, ko so prišli na oblast, odvrgli, tako da imamo sedaj od vseh »moralnih« vlad najbolj nemoralno. Kakšnega »moralnega« kova so ti »novi obrazi«, vidimo med predsedniškimi kandidati.
Ministrica Maja Makovec Brenčič, ki se za vladajočo Stranko modernega centra poteguje za predsedniško mesto, je pokazala, kaj ji pomeni morala, ko je kot prodekanja na Ekonomski fakulteti prejela 26.000 evrov za »stalno pripravljenost«. Če sodimo po višini izplačila za njeno stalno pripravljenost, potem plače policistov, gasilcev … pričajo, da niso v stalni pripravljenosti. A žrtvovanje te kandidatke za skupno dobro je brezmejno, saj se je v času stalne pripravljenosti do onemoglosti namučila še na sejah Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), za kar je prejela okoli 19.000 evrov več za sejnine, kot dovoljuje uredba. Toda vrhunec njenega ministrovanja je gotovo njeno popolno ignoriranje odločbe Ustavnega sodišča, da je treba izenačiti financiranje zasebnih osnovnih šol z javno veljavnimi programi z javnimi (beri državnimi!) šolami. S svojimi somišljeniki namerava zaobiti to odločbo kar s spremembo ustave in naložiti dodatne dajatve staršem otrok v zasebnih šolah. Po njenem je šola državna, vse drugo je sabotaža, upor in vredno edinole kaznovanja. S tem ne kaže samo, da se požvižga na pravico staršev do svobodne izbire vzgoje in izobraževanja za svoje otroke, marveč predvsem razkriva, kako globoko se strinja s tistimi, ki so ukradli državo in hočejo ukrasti do konca še šolo. Glede na to, kakšna država je Slovenija danes, bi bila prav ona najbolj primerna za predsednico države, ker v ustavi piše, da »predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo«. To ne nazadnje potrjuje priporočilo (2011) proslule Spomenke Hribar še bolj proslulemu predsedniku Türku, naj jo postavi za predsednico vlade: »Makovčeva je osebno in politično zrela oseba, politično in moralno neomadeževana, je nov obraz in je tudi strokovno podkovana.« Podkovana je, kako ne, v skrajnem izključevalnem levičarstvu in spodkopavanju še tisto malo demokracije, kar jo imamo, v nasprotnem primeru je mati levokrajature, tj. enonoge mafijske »demokracije«, ne bi kovala v zvezde.
Če je kandidatka SMC za predsednico šolski primer zlorabe sklicevanja na moralo, pa to sklicevanje tudi pri nekaterih drugih kandidatih ni dovolj preudarno. Ne, ker bi sami imeli maslo na glavi – kakih govoric na to temo ni –, marveč zato, ker posplošujejo pomen morale in poenostavljeno razlagajo, da je z njo mogoče rešiti vse. Vrednostni sistem se opira na svetovni nazor – religijski ali ideološki – in je zato ena od možnih izbir. Ravno zato demokracija predpostavlja, da se v odprtem razpravljanju pride do rešitev, ki upoštevajo vso to nazorsko in vrednostno raznolikost, in se pusti dihati vsem. Rezultat tega je čim širša zakonodaja, katere namen ni zatiranje teh ali onih, marveč omogočanje, da v svobodi, spoštovanju in ob enakih možnostih vsi zagovarjajo svoj prav in dobijo zanj neko pravno podporo. Že omenjena pravica staršev do izbire šole zato ne bi smela biti noben problem v demokratični družbi. Z medicinskega vidika je splav usmrtitev, z moralnega pa za ene umor, za druge manjše zlo, za tretje »razpolaganje s svojim telesom«. Ker gre za usodno dejanje, ni preprečevanje iskanja celostnih rešitev in stigmatiziranje njegovih nasprotnikov nič drugega kakor izraz okostenelega in nasilnega duha. To toliko bolj, ker ve stroka danes neprimerno več o razvoju življenja in o psihičnih in družbenih posledicah splava kakor pred 65 leti, ko ga je naša revolucionarna oblast uvedla, da bi mlade ženske »izza štedilnika« spravila v delovne brigade in za tekoči trak in z njimi lažje manipulirala. Vse to imajo ljudje pravico vedeti in povedati, zato mora ostati to pereče vprašanje na dnevnem redu in smo dolžni iskati naprej novim spoznanjem primerne pravne rešitve. Zato te teme in podobnih nima smisla odpirati v predsedniški kampanji in jih spolitizirati, ker to sami stvari ne služi nič.
Še marsikaj drugega bi veljalo omeniti, a že omenjeno kaže, kako hitro je mogoče sklicevanje na moralo zlorabiti za čehljanje ušes in lov na volivce, s samo funkcijo predsednika države in njegovimi pristojnostmi pa tovrstno sklicevanje nima nič skupnega. Da ne bo nesporazuma, od predsednika se ne le pričakuje, marveč upravičeno zahteva, da je poleg vsega drugega v prvi vrsti pošten, nepodkupljiv in ni ideološko zaslepljen, skratka, da je v najširšem pomenu besede moralen.
Nadaljevanje sledi!