Gospodarstvo za svoje pravilno delovanje potrebuje etiko

greed
Vir: http://www.sodahead.com/

Gospodarstvo za svoje pravilno delovanje potrebuje etiko. Tako zatrjuje v svoji okrožnici Caritas in veritate − Caritas in veritate odstopljeni papež Benedikt XVI. V četrtem poglavju pokaže, kako je etika nujno potrebna v ekonomiji tudi (oz. predvsem) danes, ko se zdi, da se je Božja obljuba o obilnem blagoslovu (5 Mz 15,4) uresničila samo za nekatere. Za tiste, ki so si v boju za »blagoslov« uspeli odrezati največ! V boju, katerega rezultat je družba bogatih in revnih, ki smo ji priča tudi dandanes v gospodarski krizi. Gre za staro zgodbo z novimi akterji, ali kakor pravi Ambrozij Milanski: »Zgodba o Nabotu je že stara, a se ponavlja vsak dan« (prim. 1 Kr 21,1−16). Čeprav je socialni nauk prisoten v samih temeljih krščanstva, idejna opozicija politiki močnejšega (ekonomiji brez morale) ni izvirno krščanska. To držo veliko prej podčrta že Stara zaveza oz. starejši brat krščanstva, tj. judovstvo.

Ubožcu ne nalagaj obresti

V Peteroknjižju lahko preberemo: »Če posodiš denar mojemu ljudstvu, ubožcu zraven sebe, mu ne bodi kakor oderuh, ne nalagaj mu obresti!« (2 Mz 22,24). Kadar je govora o prepovedi jemanja obresti, je to včasih omenjeno v povezavi z besedo »revež«, »ubožec«, spet drugič na splošno z »brat« (prim.: 5 Mz 23,20−21), zato se nekateri strokovnjaki nagibajo k temu, da je bilo mišljeno določilo tudi splošno, tj. za vse Izraelce, ne samo za reveže. Naj je bilo računanje obresti prepovedano samo za reveže ali za vse Hebrejce − obresti so bile prepovedane, pa naj je šlo za »obresti za denar, obresti za hrano, obresti za kakršno koli reč, ki se posoja na obresti« (5 Mz 23,20).

V Svetem pismu pa obstaja vrsta posojila, pri katerem je dolžnik neko stvar lahko zastavil, tj. izročil za zavarovanje upnikove terjatve. Če dolžnik svojega dolga ni zmogel odplačati, je zastava prešla v last upnika (prim. Neh 5,5). Posojilo, zavarovano z zastavo, je prepovedano samo v primeru, ko je šlo za predmete, ki so bili nujni za preživetje (prim. 2 Mz 22,25−26; 5 Mz 24,12−13; 5 Mz 24,6). Če je bil torej dolžnik v takem pomanjkanju, da bi za dolg moral zastaviti kakšen za življenje nujno potreben predmet, ker česa drugega ni premogel, mu ta stvar ni smela biti odvzeta oz. zastavljena za njegov dolg. Upnik zastave tudi ni smel terjati s silo (5 Mz 24,10−11).

Postava prepoveduje posojilo na obresti, dovoljuje pa »posojilo na zastavo«. Pri zastavi je v primeru, da je posameznik dolg oz. posojilo uspešno povrnil, to pomenilo, da je vrnil enako količino oz. znesek, ki si ga je izposodil – ker ni bilo obresti – nazaj pa je dobil tudi zastavo. Če dolga ni mogel povrniti, je posledično izgubil zastavo.

Sicer bo vpil zoper tebe h Gospodu

money_and_god
Vir: http://www.ds-wa.org/

Mezopotamski zakoniki kot alternativa svetopisemskim določbam in kot simbol hladne ekonomske logike (danes!) predpišejo na posojilo obresti ter predvidijo v primeru nezmožnosti vračila tudi terjatev, ki je Sveto pismo ne pozna. Tako je v primeru obrestovanega posojila, čeprav je to bilo povrnjeno, dolžnik plačal za 20 oz. 33 odstotkov večjo količino, kot si jo je izposodil. V nasprotni situaciji, ko dolg ni bil odplačan, ga je od dolžnika terjal upnik.

Direktiva za razliko v odnosu, ki ga do reveža predpiše Peteroknjižje, prihaja od Boga. Na tem mestu se ne bomo »zapletali« z vprašanji, kdo je ta Bog (nasproti mezopotamskim bogovom), kako naj ga razumemo (in kako so ga dojemali Izraelci), ali je to res Božja pobuda ali morda le izvirna misel Izraelcev, položena na ustnice Gospoda. Dejstvo je, da je v Pentatevhu diametralno drugačen odnos do revežev utemeljen na prav tako diametralno drugačnem razumevanju Boga. Postava ne ščiti interesov bogatih, temveč se zavzema za zatirane. Bogati so tisti, ki trpijo izgubo, ko gre za vprašanje reveža. Ob tem pa v Svetem pismu problematika revščine ni skrčena na reševanje posledic neenakih družbenih odnosov, tj. na reševanje pravnih deliktov, temveč z Božjim prstom poskuša tako stanje, ob upoštevanju dejstva, da ne bo zmanjkalo revežev (5 Mz 15,11), ublažiti do te mere, da pred Bogom bogatin s svojim bogastvom ne more storiti ničesar več in revež v svoji bedi ničesar manj (prim. 3 Mz 5,7–13).

V ozadju se odstira različnost koncepta Boga in družbe, ta pa obstaja zaradi različnosti temeljnega verovanja.