Da pravkar minuli dvodnevni teater, ki sta si ga privoščila slovenski premier in njegova notranja ministrica, pomeni potrditev dosedanjih trendov in pravzaprav ne bo bistveno spremenil političnih razmerij, je Katarina Kresal poskrbela že zdavnaj. Ko bi namreč iskali posameznika ali posameznico, ki je najbolj “zaslužen” za globoki padec delnic te vlade in njene javne podobe, izbira po mojem mnenju ne bi bila težka.
Katarina in Slovenci
Če si lahko le malo ministrov Pahorjeve ekipe brez slabe vesti pripne križce za svoj prispevek k ohranjanju celotne zgodbe nad vodno gladino, je ravno prvakinja LDS tista, ki jo je s svojimi vedno novimi spodrsljaji znala v zadnjem letu in pol največkrat spraviti povsem na dno. Naj je šlo za za notranjo ministrico silno nenavadno divjanje po avtocesti ali za (nesebično?) uslugo prijateljem, Pahorju ob njej že dolgo ni moglo biti dolgčas niti za trenutek. In prav njegov silno razumevajoči odnos do njene (stalne) hoje po robu, ko je še kar naprej uživala njegovo zaupanje, je nazadnje v veliki meri soustvaril vtis, da sploh ne obvladuje položaja in je za svojo vlogo popolnoma neprimeren. V trenutku, ko je slednji prerasel v dogmo tako pri gostilniških omizjih kot v razpravah poznavalcev, bolj malo pomaga, če ravno liberalni demokrati še edini vztrajajo na toneči Pahorjevi barki.
Med Katarino Kresal in občutjem povprečnega slovenskega človeka je pač že zdavnaj zazijal nepremostljiv prepad. Če ga je sprva izzvala zgolj kot mlada ženska, ki si upa riniti v sam politični vrh, s čimer je bila pravzaprav dobrodošla osvežitev, je dobivalo njeno izzivanje sčasoma vse bolj problematične poteze. Brezskrbno razkazovanje bogastva in ekscesni način življenja nista samo burila domišljije, temveč sta na večino slovenskega življa delovala skrajno odbijajoče. Nič čudnega, da so socialno globoko konservativni metuzalemi v njenih lastnih vrstah, ki jim kopičenje premoženja nikakor ni bilo tuje, dobro pa so vedeli, kako občutljiv je kranjski Janez na paradiranje v dragih oblekah in avtomobilih, če seveda ne paradira on sam, sorazmerno kmalu zagnali vik in krik in zahtevali gospodičnin umik. Kepa pa se je valila naprej in kakor je neka druga razvajena bogatašinja, Marija Antoaneta, v letih pred francosko revolucijo zaslovela kot Madame Deficit, je bila Kresalova za svojo vlado namesto novega svežega obraza vsak dan bolj Gospa Polomija.
Katarina in Antoaneta
V kaki drugi deželi in predvsem v kakih drugih časih bi se dalo ta silni prepad med njo in večino javnosti nekako zakrpati. Na Slovenskem, v času objektivnih kriznih razmer in še huje pritiskajočega občutka vsesplošnega potopa ni moglo biti dobro sprejeto ministričino skoraj shizofreno stalno solzavo razpredanje o tegobah malih, stiskanih in razžaljenih ob polnih mizah, polnih vrečkah, popolnem luksuzu in ob odprtih rokah za prijatelje.
Marsikdo se ob tem čudi, da Katarine ni povsem odpihnilo s političnega prizorišča. Da je verjetno ne bo scela odpihnilo niti zdaj, še posebej, če bo njena stranka ravnala kot večina strank doslej in ji iz kljubovanja v en glas izrekla zaupnico. Zaradi svojega vedenja je uspela nekdaj vodilno politično grupacijo na Slovenskem preobraziti v varno zatočišče drugih mladih in malo manj mladih ekscentričnih tranzicijskih bogatašev, ki ravno tako kot ona radi razkazujejo svoje imetje in vpliv in za protiutež čisto v duhu opažanj Oscarja Wilda ob kaviarju pomodrujejo o izboljševanju sveta in položaja nesrečnikov. Ker je takih ljudi kar nekaj, je LDS po zaslugi svoje predsednice med razmeroma redkimi strankami, ki jim ni treba trepetati za vstop v državni zbor, a shkrati nima pod njenim vodstvom skoraj nobenih možnosti za širjenje bazena volivcev.
Nemara se bomo zdaj že nekdanje ministrice čez nekaj let spominjali podobno, kot se Marije Antoanete spominja Sofia Coppola v svojem nepozabnem filmu: kot neškodljive, v bistvu simpatične razvajene mladenke, ki pač ni imela preveč stika s stvarnostjo, o kateri naj bi presojala. Vsaj nekateri Antoanetini sodobniki so bili radikalno drugačnega mnenja. In tudi padec Katarine Kresal je prišel bistveno prepozno, da bi se še dalo popraviti škodo, ki jo je naredila Pahorjevi ekipi. Celo več, v svoji tragikomični drži je vztrajala čisto do konca in ji tako morda zadala milostni udarec.
Foto: Wikipedia
