Goščave Gorskega kotarja, tudi kraljestvo risa, so prepolne divjadi, ki ne miruje niti podnevi. Tik mimo vetrobranske šipe se je pognala ujeda, malce pozneje je cestišče prečkala lisica, naslednji dan pa nam je pot prekrižala srna, z medvedom ali risom nismo imeli sreče, a vse kaže na to, da v teh krajih obstaja pravo sožitje med ljudmi in divjadjo.
Tokrat nas je pot zanesla na še enega izmed vrhov iz Dinaridov. Če smo pred časom obiskali Snežnik, pa smo se to pot podali v njegovo soseščino, čez hrvaško mejo, v Gorski kotar. Pustolovščina se je pričela v Ljubljani, od koder smo se namenili po nekoliko daljši poti mimo Cerknice vse do Babnega Polja. Na mejnem prehodu nas je pričakala krajša kolona vozil. Malce nas je presenetil hrvaški policist z odličnim znanjem slovenščine, kar pa je, kot smo se pozneje lahko prepričali, v teh krajih precej pogosto. Tudi sicer je lokalno narečje bogato s slovenskim besednjakom, podobno kot slovensko na drugi strani Kolpe s hrvaškim. Pa tudi drugače so tukajšnji domačini močno vezani na Ljubljano.
Gorski kotar dokaj spominja na hribovite predele Notranjske, zlasti na Snežnik
Škoda pa je, da niti v Prezidu niti v Čabru ni omembe vredne gostilne, kjer bi popotnik lahko kaj prigriznil. Si je pa mogoče privoščiti kakšen kozarec osvežilne pijače ali popiti kavo. Tisto, kar človeka najbolj osupne, je prekrasna hribovita in z gozdovi porasla pokrajina, ki še najbolj spominja na Notranjsko, zlasti na pobočje snežniškega pogorja. Lahko bi jo primerjali tudi s kraji na območju Logatca in Hotedršice, mestoma celo z Rakovim Škocjanom. Goščave so prepolne divjadi, ki ne miruje niti podnevi. Tik mimo vetrobranske šipe se je pognala ujeda, malce pozneje je cestišče prečkala lisica, naslednji dan pa nam je pot prekrižala srna, ki bi jo bolj pričakovali ob poznih večernih urah, ko deželo že zagrne mrak.
Z medvedom ali risom nismo imeli sreče, a vse kaže na to, da v teh krajih obstaja pravo sožitje med ljudmi in divjadjo. Med Gerovskim krajem in Malim selom smo naleteli na prijeten studenec Matijave Ravnice ter se osvežili. Hladna studenčnica nam je dobro dela. Prvi cilj našega dvodnevnega popotovanja je bil večji kraj z nekaj tisoč prebivalci, po imenu Delnice. Tu smo se okrepčali v prijetni gostilni Tron ter nadaljevali pot do apartmaja, kjer smo pozneje tudi prenočili, še prej pa smo se odpravili na kopalni izlet do Lokvarskega oziroma Omladinskega jezera, ki je predvsem namenjeno hidroelektrarni, je pa prikladno tudi za osvežitev. Vodostaj je bil verjetno nižji, saj se je ob nabrežju razprostiral malce nenavaden pas peskokopa. Na osrednjem kopališču so trije leseni pomoli, nad katerimi na pobočju stoji lokal. Voda je čista in prijetna. Tudi tukaj okolico zaljša poraščen hribovit svet.
Vzpon do hrvaške Kredarice in na očak – Veliki Risnjak
Naslednji dan pa nas je že čakal vzpon do našega osrednjega cilja – Velikega Risnjaka, na enega najvišjih in najbolj markantnih vršacev Gorskega kotarja. Za izhodišče in obenem vstopno točko v Narodni park Risnjak, vstop vanj je plačljiv, smo si izbrali vas Crni Lug. Pretežni del vzpona pohodnike spremljajo mogočna, celo stoletna drevesa, zlasti smreke in posamična stoječa, presušena, razpadajoča debla z lesnimi gobami. Včasih čez pot leži tudi kakšno podrto drevo. Tako gozdovi kot tudi tipično kraško skalovje močno spominjajo deloma na pogorje Javornika nad Ajdovščino, deloma pa na snežniške gozdove. Tik pod vrhom in poslednjim vzponom pa se razprostre manjša ravan s Šlosserjevim domom. Gre za svojevrstno hrvaško Kredarico.
Oskrbnik je Zagrebčan in tudi on je z nami izmenjal nekaj slovenskih besed. In da ni več hrane, je med drugim dejal, ker so menda vse že drugi snedli. Pa tudi kavo smo pogrešali. Bilo je le nekaj pijače v pločevinkah in plastenkah. A nič zato, nekaj hrane smo že imeli s seboj.
Prav kmalu pa nas je čakal še zadnji podvig, ki je pred nami razgrnil alpskemu na las podoben svet: poslednje drevje, ruševje in skalovje. Na enem ali dveh mestih je bila tudi kovinska vrv za oprijemanje. Na vrhu pa sijajen razgled, navkljub nekoliko oblačnemu vremenu. Znašli smo se v objemu hribovitega, gozdnatega, čarokrasnega prostranstva Gorskega kotarja. In tam v daljavi je bilo Lokvarsko jezero, Reško primorje pa Snežnik in še kakšna, po vrhu gola planota z oddajnikom, podobna Nanosu. In ob vsej tej razkošni, obilni paši za oči še silovit veter, ki mi je iz rok domala iztrgal telefon ter na vsak način skušal preprečiti, da bi to prečudovito panoramo v neponovljivem trenutku ovekovečil na fotografijah