Avtor: Milena Miklavčič. Vir: blog Zarečeno. No, pa se je- končno že- zgodilo, da smo tudi Žirovci prišli v zgodovino.
To, na kakšen način je Protikorupcijska komisija , ki ji predseduje Goran Klemenčič, naše gore list, prejšnji teden zamajala Slovenijo v samih temeljih, je dogodek, ki mu ga ni para. Sicer je Bojan Starman, tudi Žirovec in poslanec pri Virantu dejal, da vse skupaj smrdi, a nič ne de: četudi smrdi, zgodovinsko gledano je to itak vseeno.
Lansko leto, ko je v stari šoli v Žireh prof. Miha Naglič gostil mag. Klemenčiča, je ta – med drugim – komentiral tudi izjavo takratnega ministra Lukšiča. Ta je o delu protikorupcijske komisije izjavil, da so le- ti kot Gadafi, ki hočejo ljudem razlagat, kaj je prav.
”In kaj se zgodi,”nadaljuje Klemenčič,” priznam, da sem levičar po prepričanju, a poglejte to dvojnost slovenske morale: mediji se ob izrečenem nasmihajo, mi popizdimo nazaj, da je to nedostojno – pa gre mimo. Da to reče Janša in kdo od njegovih- bi polovica slovenskih intelektualcev tulila, da je to napad na slovensko neodvisno inštitucijo.”
Seveda sem imela ob marsikaterem komentarju, ki sem ga v lanskem letu zapisala pred očmi besede, ki ste jih pravkar prebrali in marsikaj, kar je bilo v aktualnem političnem vsakdanu – po mojem – skregano z logiko, mi je postalo prav zaradi ”lanskega” Klemenčiča veliko bolj jasno.
Ko pa je protikorupcijska komisija prejšnji teden vrgla v isti koš tisočake aktualnega predsednika, ki jih je, mimogrede, približno toliko, za kolikor je pred dnevi v Ljubljani neka starleta kupila parcelo in – na drugi strani – skoraj 2,5 nepojasnjenih milijonov Zorana Jankovića, sem si rekla, poglej, poglej, saj to je točno to, kar je lani govoril magister Klemenčič: Janša kihne pa tisti piš obravnavajo na enak način kot rušilni orkan.
A vrag je vzel šalo. Že laikom je bilo hitro jasno, da gre tokrat zares.
Na tihem sem pričakovala, da se bodo na desnici kaj zganili, da bodo udarili po mizi, rekoč, pustite nas vsaj toliko časa pri miru, da vladna koalicija izpelje reforme, potem pa se bomo ukvarjali tudi s takimi rečmi.
A nič podobnega ni bilo slišati- še več…
Koalicijski bratje so svojemu predsedniku drug za drugim obračali hrbte. Celo Toninova krščanskost iz Nove Slovenije je tokrat zablokirala, in ni dala od sebe prav nič pametnega. V medijih so se pojavili le nekateri standardni stebri slovenske desnice: dr. Lovro Šturm, Barbara Brezigar in še nekateri komentatorji, katere si je levica- tako kot zmeraj – tokrat pa še bolj silovito – krepko privoščila.
Z različnimi mnenjskimi strokovnjaki pa v kali povozila njihove šibke klice v puščavi.
Še levičarji so se škodoželjno hahljali in se spraševali:”Kje, za vraga, je v tem trenutku slovenska desnica? Kje?!”
To sem se spraševala tudi sama in to v trenutkih, ko sem bila še pod močnim vtisom nedavnih demonstracij, ko je levici uspelo zvabiti na glavne trge prestolnice deset tisoč ljudi. Odločno, vztrajno in – vsaj nazadnje je bilo tako- na kulturen način so politikom povedali vse, kar mislijo.
Bi bila tudi desnica zmožna narediti kaj takega? Bi se upali dvigniti in stopiti na plano ter reči, da imajo tudi oni dovolj Tita, Marxa, Hej brigad…dovolj poniževanja, maltretiranja in šikaniranja?
Figolefagole.
Žal nas tudi zgodovinske izkušnje učijo, da desnici kaj podobnega ne bi padlo na pamet- niti v najbolj drznih sanjah ne- zato pa je tako, kot je.
Ker so – milo rečeno- ene velike reve in se ne upajo povedati ne na glas, ne javno -kaj mislijo.
Daljnega leta 2002 je mag. Viktor Žakelj v enem od svojih razmišljanj ob izgubljenih volitvah za župansko mesto v Žireh na internetu objavil zapis, v katerem je v več točkah opisal, kakšen je slovenski desničar. Pod točko tri se je bralo naslednje:”Desničarji so ljudje, ki so prepričani, da se jim vedno in povsod godi krivica. Učiteljstvo in sistem sta kriva, da se niso izšolali, mojstri in direktorji, danes lastniki, so krivi, da niso naredili vidnejše poklicne kariere. Sem sodijo tudi nevoščljivci, katerih je v Žireh zelo veliko.”
Pika.
Je ob takšnih nič kaj prijaznih besedah v Žireh kdo povzdignil glas?
Seveda ne. Vsi so bili tiho, na skrivaj so prebirali pamflet, nihče pa ni imel jajc, da bi rekel bobu bob.
Na različnih omizjih, bodisi javnih, bodisi zasebnih, sem pogosto sprožila vprašanje, zakaj, za vraga, se desnica nenehno obnaša tako ponižno, klečeplazniško, zakaj se ljudje, ki razmišljajo malo drugače, ne upajo s svojo drugačnostjo priti na svetlo. Zakaj nastavijo še levo lice, ko jih udarijo po desnem?
Nekateri se sicer držijo reka, da bo ”že zgodovina pokazala, kdo je imel prav”, a ko se bo to zgodilo, bodo oni že zdavnaj na britofu.
Dnevno se- tudi javno- sliši, da desne časopise berejo le tisti, ki imajo IQ blizu debilnosti, pa nihče iz brezimne množice intelektualcev ne povzdigne glasu.
Zakaj ne?
Lani smo po spletu okoliščin dobili t. i. rahlo desno vlado.
Je desnica – tudi tista iz širokih ljudskih množic – kaj naredila zato, da bi lažje vladali? So kdaj udarili po goflji tistega, ki je o posameznikih v njej stresal perverzne pol resnice, včasih celo laži?
Veste, če bi bil Janša del levice, bi bile ulice polne demonstrantov že takrat, ko se je govorilo, da ima mega kliniko v Avstraliji!
Je kdo na desnici odprl svoja krščanska usta in javno dejal, da se to ne spodobi, ko je cela Slovenija blebetala, da na smrt pretepa ženo, in da je- za povrhu- z uspavali pred 14 dnevi ubil lastnega otroka?
Ni. Nihče nima in ni imel jajc, da bi se postavil zanj(e).
Glavni govornik, zgodovinar Božo Repe je v Dražgošah dejal, da v Sloveniji doživljamo konservativno revolucijo in da si bodo zombiji ponovno izborili ukradeno državo nazaj.
Njegove besede so se slišale ne le kot grožnja desnici, že same po sebi niso bile nič kaj prijetne. Moja soseda Mica se je trikrat pokrižala, petkrat pogledala okoli sebe in zašepetala:”Mar je hotel reči, da nas bodo, če ne bo šlo drugače, znova metali v jame?”
Je že tako, da bo tudi te dni desnica vnovič potegnila kratko.
Pa upam, da vsaj pred mojimi ušesi ne bo nihče tarnal, da zato, ker je takšna božja volja.
(skoraj)Večina Slovencev se je že dala prepričati, da na svojih prsih grejeo barabo in packa
Na desnici se bodo majčkeno zasmilili sami, nato pa bodo vdano sklonili glave, prikimali, češ, če tako pravite, že mora tako biti in potem bodo vnovič- verjetno pa tudi zadnjič – pokopali svojo kratko pomlad.
A čez čas bodo po lepi, stari navadi spet jamrali in stokali, da tako ne gre več naprej, več kot toliko pa ne: v odločilnih trenutkih spet (!)zaradi dlake v jajcu ne bodo potegnili skupaj, ne bodo strnili svojih vrst, ne bodo se postavili za svoje, kaj šele, drug za drugega.
In kaj naj rečem ob koncu tegale razmišljanja drugega kot to, da nikomur ne sme biti nič več čudno, če slovensko desnico usoda nenehno tepe.
Sama je kriva, če dovoli, da jo udrihajo po upognjenih hrbtih.
Skratka, dragi moji, niso levičarji tisti, ki bodo ponovno pokopali državo, desničarji so tisti, ki so ene navadne riti, ki znajo le molčati in bognedaj ukrepati in razmišljati s svojo glavo.
Tako ni le danes- tako je domala vseh 20 let v samostojni Sloveniji.
Seveda bo vlada padla, logično. To se je dalo slutiti že takrat, ko je Tonin zavestno pritisnil na tipko in sebi in svetu povedal, da ni ne tič, ne miš.
Vrag je, ker ljudje še zmeraj verjamejo v pravljice in v zlato ribico, ki jim bo v raztrgan žep pričarala Judeževe zlatnike…..
Vir: blog Zarečeno
