Golazen, trenirkarji in lenuhi

Vir: blog Dejan Steinbuch. …….. Volimo Obamo. Romney si je sredi maja, ko sicer še ni bil uradni kandidat republikanske stranke, privoščil nekaj, česar si v pregovorno puritanski in konservativni ameriški politiki ne bi smel. Med nagovorom svojim »investitorjem« se je spozabil. Povedal je tisto, kar se lahko govori doma za mizo na nedeljskem kosilu. Komentira volivce drugih strank. Oziroma, v primeru Romneyja, svojega političnega tekmeca, za katerega je donatorjem resignirano povedal, da ga bo vedno volilo 47 odstotkov Američanov – ne glede na to, kaj bo naredil. Za Baracka Obamo bodo volili, je zadovoljnim republikanskim bogatašem razlagal Romney, ker so »odvisni od vlade, ker mislijo, da so žrtve in da mora zato vlada skrbeti zanje. Prepričani so, da imajo pravico do zdravstvene oskrbe, do hrane, do stanovanja, do vsega, da jim to pripada, da jim vlada to mora priskrbeti. Ti ljudje ne plačujejo davkov na dohodek… Ni moja naloga, da skrbim zanje. Nikoli jih ne bom prepričal, da bi prevzeli odgovornost in začeli skrbeti za lastno življenje.«

Liberalci bi mu tiho prikimavali, neoliberalci pa tudi zaploskali. V Združenih državah in zahodni Evropi jih ni malo, ki se z Romneyevo paradigmo strinjajo in imajo vsakršno javno poseganje na področje zdravstvenega zavarovanja in socialnega skrbstva, kjer si država prizadeva uveljaviti načelo socialne enakosti in izravnalne pravičnosti za čisti socializem, celo komunizem.

Pri nas takšen govor, kot ga je imel Romney, ne bi dvignil toliko prahu. Pri nas volivci nasprotnega tabora niso, kot je previdno, takorekoč v rokavicah namigoval Romney, uboge žrtve lastne neaktivnosti, lenuhi ali nesposobneži. V Sloveniji smo vajeni bolj barbarskega diskurza. Pred leti je pomemben politik volivce svojega političnega nasprotnika označil za »golazen, ki bi jo bilo treba pobiti že leta 1945«, na začetku letošnjega leta pa je neznani junak v zavetju majskega psevdonima volivce političnega konkurenta posmehljivo označil za »trenirkarje«, ki slabo razumejo slovensko in imajo, ko gredo na volišče, na listku napisano številko kandidata, ki ga morajo obkrožiti.

Preveč tolerantni do netolerance

Romneyevih metaforičnih lenuhov in nesposobnežev ne moremo primerjati s slovensko golaznijo in trenirkarji, ker sta to povsem različna svetova, dve zelo specifični politični kulturi. Američani so se na Romneyeve deplasirane izjave, ki jih je nekdo skrivaj posnel s kamero mobilnega telefona, odzvali precej bolj odločno, kot bi se Slovenci, pri katerih je stopnja tolerance za nestrpnost previsoka. V Ameriki bi politika, ki volivce nasprotnika označi za golazen, ki bi jo bilo treba pobiti, odplaknili kot iztrebek v straniščni školjki. Tudi izjava o trenirkarih bi imela izrazito rasistično noto, kar vedno prinese drastične posledice. Politik, ki bi si jo privoščil, verjetno ne bi preživel.

Pri Romneyu so merilci javnega mnenja kmalu po razkritju nagovora donatorjem izmerili padec priljubljenosti, kar bi utegnilo imeti resne posledice, saj je do predsedniških volitev samo še šest tednov. Republikanski kandidat je bil pred škandalom že praktično izenačen z Obamo – oba sta uživala približno 47 ali 48-odstotno podporo v anketah. Pri presoji dejanskega razmerja moči med obema dominantnima strankama je potrebno upoštevati še dvoje dejstev: empirično dokazljivo korelacijo med strankarsko barvo aktualnega predsednika, ki se bori za še drugi mandat (t.i. incumbent president), in stanjem v gospodarstvu na eni ter taktični potezi demokratskih volilnih strategov na drugi strani.

Ta taktična poteza je bila sledeča: z objavo videa so počakali na najugodnejši moment – nekaj tednov pred volitvami, ko sta bila kandidata izenačena. Romney si bo zelo težko opomogel, saj mu bo enostavno zmanjkalo časa, da si pridobi nove volivce. Če bi video prišel v javnost konec maja ali v začetku junija, bi večina Američanov do 7. novembra, ko bodo predsedniške volitve, že zdavnaj pozabila nanj.

……..

Več: blog Dejan Steinbuch