Naj uvodoma razložim, da sem izraza »glajhšaltunga« in »mediokriteta« prvič zasledil v esejih mednarodno uveljavljenega slovenskega literata Draga Jančarja. Če mi je drugi izraz nekako še razumljiv (pomeni namreč povprečneža, dostikrat nekakšnega »hohštaplerja«, ki se ima za več, kot je v resnici sposoben narediti), pa je »glajhšaltungo«, sicer popačenko, prevzeto iz nemščine, kar težko prevesti. Dostikrat sem jo povezal z bolj slovenskim izrazom »uravnilovka«, ki jo poznamo iz časa samoupravnega socializma, vendar se zdi, da vsebuje še nekatere druge, nekoliko bolj skrite pomene. Na primer pri medijih: medijska »glajhšaltunga« pomeni, da morajo mediji biti »na liniji« in skupaj ponavljati ena in ista stališča.
Da bi povprečen bralec dobil izkušnjo tovrstnega pojava iz prve roke, bom navedel primer iz bližnje preteklosti. Namreč, pred kratkim je vlada Alenke Bratušek poskrbela za novo zadolževanje (poldrugo milijardo evrov!), s katerim naj bi preprečila zaprosilo za mednarodno pomoč in s tem prihod zloglasne »trojke«. Seveda so postkomunistično orientirani mediji – in takšno usmeritev ima v naši državi na žalost kar velika večina medijev, vsaj tiskanih – takoj poskrbeli za slavospeve vladi. Časopis Dnevnik je na primer poročal, da je Slovenija s tem povečala svojo finančno moč za 1,5 milijarde evra, ob tem pa novico o zadolževanju kronal s sluzavim naslovom, da je »Slovenija zaprla usta špekulantom o trojki«. Torej, ker je vlada na novo zadolžila Slovenijo (še pred objavo rezultatov stresnih testov slovenskih bank, kar naj bi se, kot pravijo zlobni jeziki, zgodilo naslednji mesec »petek trinajstega«, torej na god sv. Lucije, ko naj bi se še zadnjim naivnežem odprle oči), je to v očeh večine slovenskih tiskanih medijev dokaz, da ima Slovenija sposobno vlado, ki je sposobna izvleči Slovenijo iz krize. O tem, da bo treba posojilo nekoč vrniti in da bomo zanj davkoplačevalci plačevali tudi visoke obresti, seveda niti besedice. Najbolj vplivni mediji torej še naprej izrekajo pohvale cesarjevim novim oblačilom (pa četudi z leopardjim vzorcem). Lahko samo ugibamo, kako bi reagirali, če bi isto potezo naredila Janševa vlada. Vzklike, da je cesar v resnici nag, pa skušajo zadušiti z diskvalifikacijami, češ že spet se oglašajo domači kolaboranti evrobirokratov, torej nekakšni dunajski, pardon, bruseljski kočijaži, ki Sloveniji želijo slabo in jo celo »špecajo« v tujino, podobno kot leta 1988 dr. France Bučar, ko si je z govorom v Strasbourgu s strani tedanje »ljudske« oblasti prislužil etiketo veleizdajalca, ker je mednarodno javnost pozival, naj ne meče več novcev v vrečo brez dna, imenovano Jugoslavija, saj s tem samo podaljšujejo njeno agonijo in dajejo potuho režimu. Zgodovina je seveda dala prav Bučarju in ne tedanjim domačim oblastnikom – pa čeprav je tudi Bučar naredil kapitalno napako, ker je ob zahtevah po lustraciji potegnil ročno zavoro, češ »samo preko mojega trupla«.
Seveda to ni edini primer medijske »glajhšaltunge«. Obstaja tudi drugačna, bolj prikrita oblika tega pojava. Recimo v časopisu Finance, ki velja za precej bolj liberalnega in odprtega od SZDL-jevskega medijskega korpusa, ki izreka pohvale svojim ljudem na oblasti ter »biciklira« (upogiba hrbet ter pritiska navzdol). Od omenjenega časopisa se je namreč nedavno poslovil njen najbolj bran kolumnist Stanislav Kovač, ki sicer slovi po precej ostrih tezah, vendar svoje trditve podkrepi tudi s konkretnimi dokazi. Poznavalci medijskega prostora pravijo, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo »počilo« med Kovačem in uredništvom Financ. To se je v resnici zgodilo takrat, ko je Kovač dregnil v eno najbolj razvpitih »svetih krav« slovenske tranzicijske ekonomije, ki prisega na »nacionalni interes« – to je v dr. Jožeta Mencingerja, sicer ekonomskega ideologa tranzicijske levice (prim. S. Kovač: Veleškodljivca Jožeta Mencingerja pred sodišče, Finance, 3. oktobra 2013). In tu se je podpora uredništva kolumnistu, ki je redno objavljal kolumne s kontraverznim nazivom »Public Enemy«, tudi nehala. A problem Stanislava Kovača ni bil v tem, da je hotel spraviti Mencingerja pred sodišče, pač pa v tem, da je preveč štrlel iz povprečja. Ker je slovenska družba obtičala v nedokončani tranziciji in je mentalno še vedno okužena z dediščino samoupravljanja (da seveda ne omenjamo paradržavnih struktur ter starih centrov moči, ki so zaradi možnosti pritiska na oglaševalce sposobni zlomiti »neubogljive« medije), je bilo za časopis Finance lažja pot, da se Mencingerju ponižno opraviči, Stanislava Kovača pa cenzurira. Njegov »greh« pa je bil v tem, da je napisal tudi, zakaj (!) je treba spraviti Mencingerja pred sodišče. In kdor si je prebral razlago, je lahko dobil veliko bolj jasno sliko slovenske tranzicije. Tudi če bi Kovač recimo odstranil iz naslova naziv »veleškodljivec«, bi bila vsebina njegove kolumne še vedno »sporna«. A ta kolumna je bila dejansko le vrh ledene gore, bolje rečeno povod za to, da so v časopisu Finance po liniji najmanjšega odpora raje potegnili zavoro. A takšna drža je zgolj tek na kratke proge. S tem, da se je časopis odrekel Kovaču, je sicer morda pridobil kakšno trenutno korist in se morda rešil pred izgubo katerega od oglaševalcev, a dolgoročno takšna drža vodi širitev »glajhšaltunge« z (retro)virusom STM (samoupravljanje s temelji marksizma).
A kdor pozna zgodovino socializma, tako v njegovih totalitarnih kot tudi »mehkejših« oblikah, bo lahko hitro uganil, da je »glajhšaltunga« dejansko nekakšna stalna praksa vseh socialističnih režimov. Denimo: neko manjše podjetje ima zaposlenih več delavcev, ki so po sposobnostih različni. Eden bo recimo izstopal po inovativnosti in trudu, medtem ko je nekdo drug podpovprečen – vendar sta po statusu oba enaka in oba prejemata enako plačo. Tisti, ki je bolj zavzet za delo, žal ne more prejemati večje plače, tudi če bi ga podjetje hotelo nagraditi, saj bi zaradi prevelikega centralističnega vpliva države lahko zašlo v velike težave. Prav tako bi zašlo v težave, če bi drugega lenega delavca hotelo po hitrem postopku odpustiti. V tem primeru se pokaže negativen vpliv uravnilovke: bolj zavzetemu delavcu se ne splača biti ustvarjalen, saj zaradi svoje zagnanosti ne bo prejemal nič večjo plačo kot njegov »leni« kolega. Ta primer seveda pokaže, kako socialističen princip dejansko ubija razvoj. In če se takšna matrica prenese tudi na druge družbene podsisteme in tudi na mnenjsko področje, potem vemo, kaj sledi.
Morda ob tem velja spomniti na besede, ki jih je leta 1988 na partijskem sestanku v Tacnu izrekel tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl: »Špice, ki preveč štrlijo, je treba odrezati.« In prav to je prvo in glavno pravilo »glajhšaltunge«. Ertlove besede so tedaj veljale predvsem za Janeza Janšo, ki je tedaj kandidiral za predsednika ZSMS z zelo radikalnim programom. In veljajo še danes. Navsezadnje je na to opozorila tudi Evropska ljudska stranka, ki je z resolucijo o razmerah v Sloveniji dejansko stopila mačku na rep. Nek aforizem pravi, da če stopiš mačku na rep, zacvili – če pa stopiš na rep Mačku (Matiji), zacvilijo njegovi mladiči. Kako deluje medijska »glajhšaltunga«, pa se je izkazalo ravno pri medijskih odzivih na prej omenjeno resolucijo EPP, ki so jo slovenski mediji v glavnem popljuvali. Enako tudi njene avtorje. Je potrebno torej še več dokazov za to, da se EPP v oceni slovenskih razmer ni zmotila in da je Slovenija glede na akutno politično asimetričnost, ki izhaja iz dejstva še vedno obstoječih paradržavnih struktur ter starih centrov moči, nekakšna mala Ukrajina znotraj Evropske unije?
Foto: Dnevnik
