Z mejo med Kraljevino SHS in Italijo po prvi svetovni vojni se je ukvarjala mirovna konferenca, a ker stališč prizadetih držav ni mogla uskladiti, so se pogajanja od marca 1920 nadaljevala neposredna med njima. Med tem je italijanski pesnik D’Annunzio septembra 1919 z legionarji zasedel Reko, v Trstu pa so fašisti junija 1920 zažgali slovenski narodni dom. To je bil njihov odgovor na napad jugoslovanskih nacionalistov na italijanske mornarje v Splitu, dejansko pa je šlo za politični pritisk na pogajanja.
Z Rapalsko mirovno pogodbo, ki je bila sklenjena 12. novembra 1920 je bila končno določena meja med državama na škodo Slovenije. Pred tem je bila že oktobra podpisana konvencija Santa Margheriti, ki je določala izvrševanje Rapalske pogodbe. Natačno so bile precizirane narodnostne pravice italijanske manjšine v Dalmaciji, poleg jezikovnih pa tudi šolske, kulturne in ekonomske, ter pravico italijanskega državljanstva brez obveznosti za izselitev. Kakšnih pravic slovenske in hrvaške manjšine v Italiji Rapalska pogodba ni niti omenjala.
Zadnji žebelj v krsto Slovencev v Italiji je kmalu zabil fašizem, ki je zelo hitro odstranjeval vse, kar je kakor koli »dišalo« po Slovencih, saj jih je nasilno spreminjal v Italijane in jim prepovedal govoriti v materinem jeziku. Tako je 01. oktobra 1923 italijanska vlada sprejela zakon o šolski reformi (Gentilijeva reforma), ki je določal postopno odpravo pouka v slovenščini na osnovnih šolah v Julijski krajini. Tako so bili do konca šolskega leta 1927/1928 v Julijski krajini odpravljeni še zadnji razredi s poukom v slovenščini ali hrvaščini.
Foto: Wikipedia
