Cerar in Mramor sta na preizkušnji. Ali bosta popustila apetitom Erjavca, Štruklja, Kuštrina, Uroševiča, Semoliča … ali pa bosta poštena in korektna do zaposlenih v gospodarstvu. Pozor: slednji predstavljajo največjo armado volivcev!
Včeraj je minilo eno leto. Vladni UMAR je napovedal, da bo Slovenija v letu 2015 zabeležila 2,4-odstotno rast BDP. Branimir Štrukelj, prvi sindikalist v državi, je zaradi gospodarski rasti takoj zahteval “participacijo pri plačah”. Predvčerajšnjim podobna zgodba. Šef Desusa Karl Erjavec je neizprosen. Mimo koalicijskega dogovora zaradi gospodarske rasti zahteva “uskladitev pokojnin”. Štango mu drži drugi sindikalist Dušan Semolič. Mimogrede, na škodo njegovih članov v gospodarstvu.
Niso edini. Apetiti so zaradi gospodarske rasti, ki traja dve leti in pol, zrasli do neba. Vsi pa molčijo o resnici, da še vedno nismo dosegli BDP na prebivalca iz leta 2008. So what, pa kaj, bi rekli po Pahorjevo. Lepo je živeti na robu prezadolženosti…
Dvojna vladna morala
Premier Miro Cerar in finančni minister Dušan Mramor ob vsem tem že v izhodišču popuščata. Mramor denimo pravi naslednje: Možno je davčno prestrukturiranje. Javnofinančna konsolidacija ne dopušča znižanja davkov. Če bomo zbrali 60 do 90 milijonov evrov virov, bomo za toliko lahko znižali obremenitev bruto bruto plač.
Na drugi strani vladni predstavniki, ob zahtevi sindikatov po kar 380 milijonov večji masi za plače v javnem sektorju, komaj izdavijo, da kaj takšnega si pa ne moremo privoščiti. Spet zaradi javnofinančne konsolidacije. Skratka, vsem v gospodarstvu velja naslednje vladno sporočilo: samo če bomo od vas zbrali nekaj denarja, vam bomo prav toliko dali tudi nazaj. Če seveda kdo sploh verjame tem besedam, ker je finančno ministrstvo znano po tem, da ob skoraj vsaki takšni vragoliji vzame več, kot pa da. Vsem v javnem sektorju medtem velja drugačno sporočilo: morda ne boste dobili toliko, kot zahtevate, nekaj pa bo.
V izhodišču je torej jasno, da je takšna vladna politika diskriminatorna do vseh zaposlenih v gospodarstvu. Že lani je del javnih uslužbencev participiral pri učinkih plačnega dogovora v javnem sektorju in mini dohodninske reforme dvakrat. Samo 12 odstotkov zaposlenih v gospodarstvu pa samo enkrat, pri dohodninski reformi. Letos se zgodba ponavlja. V takšnih okoliščinah, ki ne vlivajo veliko zaupanja, je minister Mramor sklenil prvi krog pogovorov o davčni reformi. Sledil bo še drugi krog. Zgolj piarovski ali kaj več?
Zgrešena zaposlitvena politka
Preden se posvetim temu, kakšna bi naj bila davčna reforma, ki jo Slovenija nujno potrebuje, bi rad izpostavil dva ključna podatka.
1. Če bi bilo Erjavcu kaj do upokojencev, zdajšnjih in bodočih, potem bi najprej pomislil na to, da je razmerje med delovno aktivnim in upokojenskim prebivalstvom klavrno. Ta hip se je ustavilo pri 1,37 zavarovanca na enega upokojenca. Prvič po šestih letih! To piše v vladnem nacionalnem reformnem programu. Mediji so to pograbili, češ da pokojninska reforma iz leta 2013 daje rezultate.
Mar res? Prvič, javnosti je bilo zamolčano, da gre za enega od najbolj neugodnih razmerij med upokojensko in delovno aktivno populacijo v EU. Drugič, trditev, da gre za učinke pokojninske reforme, je iz trte zvita. Kot da nimamo že dve leti in pol konjunkture, torej tudi več možnosti za zaposlovanje. Politiki so neverjetni, ko si je treba pripisati zasluge drugih, predvsem zaposlenih v gospodarstvu, ki so kljub slabemu poslovnemu okolju zagotovili rast. In tretjič, mar je res dosežek, če smo kljub 2,5-letni gospodarski rasti komajda ustavili poslabševanje tega razmerja, prav nič pa ga še nismo izboljšali?
Kdor se s takšnim dosežkom hvali, se hvali na račun delovno aktivnih prebivalcev in drugih davkoplačevalcev, ki še naprej nosijo velikansko breme pokojnin. Ki jih upokojenci upravičeno prejemajo in bi si zaslužili še višje. Ampak to bi morali vezati na več delovnih mest v gospodarstvu. Samo politika, ki bi kreirala več delovnih mest v gospodarstvu, bi bila jamstvo, da bodo pokojnine zdravo rasle tudi v prihodnosti. Vse ostalo je demagogija.
2. Erjavčeve zahteve so zato tesno povezane z drugim podatkom. Ta hip imamo kljub gospodarski rasti le 3.700 novih delovnih mest več kot pred enim letom. Pa čeprav so podjetja v letu 2015 iz naslova dodatnih obremenitev nekaterih oblik dela v javne blagajne prispevala dodatnih 100 milijonov evrov, s čimer bi lahko plačali kar 4.150 osebam povprečno bruto bruto plačo, vključno z regresom, malico in prevozom! To je jasen signal, da politika zaposlovanja ne deluje in da potrebujemo resno razbremenitev plač.
Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) smo zato v zadnjih tednih pripravili najbolj podrobne preračune doslej in pripravili kombinacijo davčnih ukrepov, ki bi prinesli občutno in hkrati vzdržno razbremenitev dela. Posvetili smo se tudi virom, ki bi nadomestili izpad v javnih financah, tako z drugimi davčnimi prihodki kot tudi z znižanjem javne porabe.
Ministrstvo za finance brez suverene drže
Zavračamo Mramorjevo tezo, da bruto plač ni mogoče razbremeniti, ne da bi pridobili davčne prihodke drugje. Seveda je to mogoče. Če je številnim državam uspelo zmanjšati davno obremenitev sredi krize, v letih 2008-2010, bi uspelo tudi Sloveniji v konjunkturi. Znižanje javne porabe torej nujno ne obremenjuje javnofinančne konsolidacije, kot to želi predstaviti ministrstvo za finance. To je čista manipulacija. Še več. S tem se ministrstvo za finance odreka edini suvereni politiki Sloveniji kot članici EU, ki jo še lahko uporabi za hitrejši zagon gospodarstva.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
