Ob zadnjih lokalnih volitvah v Franciji sem na spletni strani časopisa Le Figaro pogledal, kako so glasovali v ljubem Lourdesu (zmaga socialista), kako v Narbonni lepih spominov (zmaga konservatica), kako v departmaju Vendeja (fr. Vendée). Če so konservativci bržkone po celi Franciji, razen v Parizu, slavili zmago, je v Vendeji bila njihova zmaga na meji tega, da ji rečemo totalna. Glede na zgodovino tega departmaja, rezultat ne preseneča.
Vendeja 1793-1796. Prvi genocid moderne dobe?
Kaj vemo Slovenci o Vendeji? Malo ali nič. Na slovenski Wikipediji jo najdemo na seznamu francoskih departmajev. Med drugim o njej piše tudi tole: „Med francosko revolucijo so se kmetje leta 1793 uprli proti revolucionarni vladi v tim. Vendejski vstaji, ogorčeni nad spremembami vsiljenimi rimokatoliški cerkvi. Gverilska vojna, ki jo je od začetka vodila stranka imenovana Chouans (skovirji), je do njenega bridkega konca v letu 1796 zahtevala več kot 100.000 življenj“ (članek). Ta zaznamek francoska Wikipedia popravlja v pomembni točki: žrtev je bilo zelo veliko, verjetno med 170.000 in 200.000. Pozor: triletna Vendejska vstaja je na področju manjšem od Slovenije povzročila toliko smrtnih žrtev, kot jih je do sedaj bilo v triletni sirski državljanski vojni, in skoraj enkrat več žrtev, kot jih je na Slovenskem povzročila štiriletna druga svetovna vojna s povojnimi poboji vred (članek).
Nekateri zgodovinarji – in kontroverzija glede tega še ni zaključena – pravijo, da se je v Vendeji izvršil prvi genocid moderne dobe; genocid iz ideoloških razlogov. Izvajalec genocida je bila francoska revolucionarna oblast, žrtve so bili v veliki večini uporni katoliški kmetje in njih družine. O razsežnostih genocida se je dolgo molčalo, vedelo malo, šele zgodovinopisje zadnjih desetletij je prišlo do natančnejših dognanj in številk (o tem knjiga Reynalda Secherja).
Tudi vendejska zgodba je francoska zgodba. Zgodba krvave represije katoliškega kmeta v imenu „naprednih idej“. Rana, ki na razdalji dveh stoletij še deluje. Vemo kaj o tem – mi, Slovenci? Nam naši časopisi Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer) sploh razlagajo Francijo takšno, kot je, ali pa jo rišejo takšno, kot ustreza njihovim notranjepolitičnim (beri: protijanšističnim) in ideološkim (beri: protikatoliškim) preferencam?
Ruralna ksenofobija. Res?
Avgust 1992. S prijatelji s Hajdine in Ptuja smo bili med prvimi Slovenci, ki smo se po padcu železne zavese odpravili na slovito Jakobovo pot v Španijo. Francijo smo prečkali ponoči. S kombijem smo nekoliko tavali po regionalnih cestah (avtoceste tam še ni bilo) in se znašli v neki vasi blizu mesteca Lunel. Sredi nje čuden prizor: avtobus ovit v toaletni papir. Ustavili smo. Reč si je veljalo natančneje pogledati. Avtobus brez potnikov je bil italijanski. Verjetno se je pokvaril na poti v Lourdes. Toaletni papir okrog njega seveda ni bil francoski izraz ljubezni do „bratrancev“ onstran Alp. Napisi med razpetim straniščnim pripomočkom so Italijane obravnavali z grdimi besedami. Še najbolj „nežna“ je bila označba „TATOVI VINA“.
Bilo je prvič, da sem se srečal z razvpito ksenofobijo južnofrancoskega podeželja, z le-penovskimi revirji – kot so že takrat te kraje definirali mediji. Nepozabna je prerokba, ki je jo ob tisti psevdo-straniščni prikazni, ob dveh ponoči, sredi izgubljene južnofrancoske vasi, izrekel prijatelj iz Hajdine: „Evropa ne bo nikoli združena.“
Ampak je podeželska Francija res ksenofobna? Ko smo se ob povratku iz Jakobove poti slovenski romarji ustavili v neki župniji v južnofrancoskem mestu Narbonne, so nas gostoljubni Francozi od spredaj in zadaj stregli s siri, salamami in pijačo. Domači kaplan je tisti dan kljub negodovanju župnika celo preskočil mašo, da nam je lahko razkazal sanjske plaže blizu kraja Port-La-Nouvelle.
Ksenofobija je ogabna. Tujec, popotnik, sirota v iskanju vsakdanjega kruha so že v starozaveznem Devteronomiju razumljeni kot tisti, ki jih mora skupnost ščititi (5 Mz 14,29; 16,11.14). V kolikor v Franciji zmaguje ksenofobija kot ksenofobija, je to ogabno. Vendar včerajšnjo zmago Le Penove lahko beremo tudi kot „upor sužnjev“ proti večdesetletni vladavini politične korektnosti in površnega multikulturalnega diskurza; proti ponižanjem, ki so si jih na račun „zaostalih“ kmetov in nacionalistov toliko let lahko privoščili po časopisnih kolumnah razbohoteni levičarski intelektualci; morda tudi proti uradnemu državnemu laicizmu, katerega vloga že dolgo ni več nevtralna, temveč tipično ideološka – na trenutke skoraj diktatorska.
Skratka, Francija ni samo Pariz, ni samo moda, avantgarda in laicizem. Francija je tudi podeželje, kmečki stik s prstjo, tradicija, religija, vendejska zgodovinska travma, nacionalizem. Ko se ta duša prebudi, se marsikaj strese. Francoski predsednik Francois Hollande je razumel sporočilo lokalnih volitev in nemudoma zamenjal predsednika vlade. Kaj se bo zgodilo po zmagoslavju Marine Le Pen, ki je včeraj na evropskih volitvah s svojo Nacionalno fronto pregazila desne in leve, pa si ne upamo napovedati.
Kaj se lahko še naučimo od Francozov?
Francija je učiteljica. Svet je poučila o demokraciji in človekovih pravicah, o sekularnosti in o državi po meri državljana. Francija danes opozarja z Marine Le Pen. Ampak s tem njenega „učiteljevanja“ ni konec. Francija lahko dandanašnji slovensko podeželje in kmete pouči o njihovi realni in strah vzbujajoči družbeni moči. Za Francijo namreč pravijo, da ji nobena vlada ne more vladati, če nima kmetov „pomirjenih“. Danes slišiš, da so francoski kmetje tisti, ki pomembno „soustvarjajo“ evropsko kmetijsko politiko in sploh evropsko strategijo do podeželja. Mimogrede: legenda pravi, da so francoski kmetje vplivali tudi na avtomobilsko industrijo. Znameniti avto „spaček“ (Citroën 2CV) naj bi nastal, ker so poljedelci in živinorejci rabili avto, s katerim bi po slabih cestah tistega časa (pisalo se je l. 1948) iz svojih vasi do mestnih tržnic pripeljali jajca, ne da bi se polomila. Citroën je še danes med vodilnimi, kar se tiče podvozja in vzmetenja.
Francoski poduk lahko prejme tudi naš ljudsko-katoliški segment, ki prisega na družinske vrednote. Močan sunek mu lahko da gibanje „La Manif pour tous“. To gibanje, ki je medversko in nestrankarsko, je na ulice Pariza spravilo več zagovornikov družine kot katero koli drugo pro-life gibanje v Evropi. Tu so še kreativni aktivisti iz gibanja „Les Veilleurs“ ter pogumna dekleta, nekakšna pro-life inačica Femen performerk, iz skupine „Les Antigones“. Vsa omenjena gibanja so močna v idejah, duhu in akciji. Borba 1, Borba 2 in Borba 3 vam o njih ne bodo povedale.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
