Namesto čudeža se je zgodilo ljudstvo. Znova in trikrat na mah. Če bo treba, se bo še. Slovenija je v EU in tudi več kot dvajset let je minilo: pri nas se ljudstvo dogaja na referendumih. Praviloma. Kaj običajno sledi takšnemu ali drugačnemu dogajanju ljudstva, pa načeloma – če malo pomislimo – tudi vemo. In tudi to, da se ljudstvo dogaja, dokler se mu ne zgodi. V njegovem imenu.
/ … /
Kaj si ljudstvo misli, bo pomembno, dokler ne bodo šli dogodki svojo, ‘pravo’ pot. Dokler ne bo, drugače rečeno, dogajanje dobilo lastne dinamike. In Slovenija je danes videti nevarno blizu tej točki: Pahor je brezupni ujetnik lastnega mita o Odgovornosti (za spremembe), Janša legende o tem, da je izbranec Usode, ki mora vsakih dvajset let obraniti Slovenijo pred silami Zla. ‘Sistemu’ ne zaupa noben od njiju in oba sta, vsak po svoje, nad njim razočarana. Kako potem ne bi bilo tudi ljudstvo.
/ … /
Ne verjamem v nobene nadomestne čudeže z interventnimi zakoni (z zaupnico ali brez), rekonstrukcijami kabineta in letečo menjavo mandatarja, zato se – s kratko dopolnitvijo – lahko le še ponovim: Ta vlad(n)a (koalicija) ne more storiti ničesar, s čimer bi si lahko povrnila zaupanje volivcev, temveč jih neprestano spominja, kako zelo so se zmotili, ko so leta 2008 imeli prav. Zato bi bilo odgovorno do slovenske demokracije, države in državljanov, da se od oblasti ne bi poslovila šele, ko bosta država in družba povsem razsuti, državljani pa tako razjarjeni in prestrašeni, da bodo na naslednjih volitvah glasovali za kakršno koli ‘rešitev’ enako premišljeno kot na včerajšnjih referendumih proti.
Več: Razgledi
