Homilija na 29. navadno nedeljo, leto A
… cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega … (Mt 22,21)
Vesel sem, da je Jezus tako preprost. Evangelij ni napisan z nerazumljivimi besedami, načečkan je na pisalno mizo in kuhinjski pult in na avtomobilsko armaturo. Jezus je v evangeliju najprej človeški. Zato je pristen.
Ena od teh pristnosti je njegovo vztrajanje, da kristjan ni kristjan samo do svojih, ampak do vseh ljudi, ne glede na to, kakšni so ti v odnosu do njega. To je človeško. In na tem se lahko zgradi tisto, kar bo presegalo ta svet. Kristjani, ljudje evangelija, so najprej ljudje. Šele kot ljudje bodo sposobni presegati svet, bodo sposobni ljubezni. Zato Jezus začne z osnovo vsakega odnosa. In ta osnova je poštenost. Najprej je treba biti pošten, potem pride vse drugo.
Vemo, kaj je pošteno. Pošteno je povedati po resnici. A ni samo to. Pošteno pomeni živeti resnico. Pošteno je plačati za nekaj toliko, kolikor stane, pa čeprav nam je kdo pozabil računati. Pošteno je plačati davek, ker nas država oskrbuje. Pošteno je plačati kazen, kadar voziš prehitro. Pošteno je … biti do drugih tak, kot bi hotel, da so drugi do tebe.
Poštenost ne pomeni iti sebi v škodo, zato tudi ne pomeni nekakšne plemenitosti ali žrtvovanja. Poštenost je preprosto človeška dolžnost pustiti živeti. Pomeni dati drugemu samo to, kar je tako ali tako njegovo, kar si zasluži kot človek, kot delavec. Ponavljam, poštenost ni dobrodelnost. Je osnova, da lahko ljudje živimo skupaj. In ljudje lahko živimo skupaj samo, če nismo drug drugemu zajedalci. Če ne gledamo samo, kako bomo preživeli mi, ampak tudi kako bo ob nas preživel človek.
Ampak za to je treba dati vsakomur, kar mu gre. Cesarju cesarjevo, Bogu Božje, državi državno, sosedu sosedovo, delavcu delavčevo, prodajalcu prodajalčevo, bratu bratovo … In to ni nekaj, kar bi lahko izbiral, ali mu dam ali ne. To je stvar, ki ni moja. Je njegovo, tudi če je pri meni. Pri meni pa je zato, da bi pri sebi naredil prostor zanj. Za tega brata.
Gledam na ta naš čas, na čas, v katerem drug drugega poskušamo izkoristiti, kolikor se da, in si mislim, da je v tem našem izkoriščanju nekakšen strah. Strah, da bi kaj izgubili. Kot da ne bi vedeli, da največ izgubi prav tisti, ki v svojem življenju nima prostora za drugega človeka.
Tisti, ki izkorišča, je namreč ubil človeka za denar.
Bog se usmili naše samote …
*Poštena igra
Pripis uredništva: Marko Rijavec je duhovni asistent v Dijaškem domu Škofijske gimnazije Vipava in piše blog Besede za srce.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
