Nekoč sem bil precej priljubljena oseba. A sem potem postal poslanec. In sedaj me imajo prenekateri kar za komunajzarja, rdečkarja. Kaj pa ti vohljaš tu okrog, so me spraševali eni izmed udeležencev evharističnega kongresa, ko je bil v Celju. Kaj se pa ti družiš s črnimi, je zatem zanimalo nekatere “naše”. In ko sem šel na Otočec na Zbor kristjanov in ljudi dobre volje – Kaj pa ti tukaj, saj nisi naš. Če me že za kristjana (kar sem) ne morejo sprejeti, bi me lahko vsaj za dobrovoljneža. Če me pa že vidijo kot kristjana, me obenem prenekateri tudi kot izdajalca: Prodal se je levici. In prizanesljivejši: Nasedel je levičarski propagandi.
Da ne bom pretiraval, pogledi so različni. So pa opisani kar prisotni. Virtualno sem realno precej prisoten na družbenem omrežju twitter. No, in sem oni dan tvitnil eno takšno, da ja komu izmed teh radikalnejših na eni in na drugi strani ne bi bila všeč. To moje tviteraško početje je sicer še najmanj všeč moji ženi, ki je ob priliki dejala: Raje imam pijanca kot tviteraša. Nisem bil jezen ali užaljen zaradi te izjave. Z veseljem sem jo namreč izkoristil in plasiral na twitter. Bila je prav lepo odzivna. To je seveda za tviteraša najpomembnejše. Ne bom pa trdil, da pozitivno vpliva na družinske razmere. Kje smo že ostali? Kam so spet zaplavale misli? Nekako tako je z resnimi tviteraši. Ne moreš slišati, kaj ti doma dopovedujejo, da nujno postori, če prav v tem trenutku razmišljaš, kaj boš nekomu odtipkal.
To je seveda prioriteta. Ne rečem, da ženske ne zmorejo obojega, vendar – sem le moški. Precej tipičen v tem pogledu. (Se opravičujem, ampak tole pripoved za trenutek prekinjam, da vidim, ali je kdo kaj reagiral na moj tvit: Naj dragi Borut za trenutek odloži lopato in pove svoje stališče o plinskih terminalih v Tržaškem zalivu. Janez Drnovšek je to storil. Hm, ni nekega odziva. Mogoče ga nisem napisal ob pravi uri. Kje je kritična javnost? Še spijo? So na počitnicah? Menda niso na facebooku. Tam se menijo bolj v stilu “zdaj se grem pa tuširat, čauči”.
Že pred pol ure (pišem počasneje, kot se bere, pa še ne morem se upreti, da ne bi vmes preverjal tviteraškega dogajanja; žena je že rekla, naj se grem zdravit) sem hotel nekaj več povedati o tem svojem zapisu: Pobuda za utišanje cerkvenega zvonjenja je enakovredna drezanju v zvezde na praporih. Poanta je v tem, da plasiranje tovrstnih razprav med narod služi predvsem rekrutiranju in dvigovanju pripadnosti najzvestejših političnih vernikov. Spodbuditi jih je treba do te mere, da bodo na odločilno volilno nedeljo imeli naštelane misli, da je vrag odnesel šalo in da “če ne bomo šli volit, bomo pahnjeni nazaj v totalitarni komunistični sistem, kjer bo udba ponoči odpeljala tiste, ki ne bodo poslušni, službe bodo pa tako in tako samo za ene, ki si bodo z raznimi goljufijami kopičili bogastvo, kar bo dopuščal krivosodni sistem, mi pa bomo zaradi tega slabo živeli”. Ustrezno urjenje za strah in vzpodbudo roki k pravilni obkrožitvi poteka tudi na drugi strani: “Bojmo se klerofašističnih desničarjev, ki nam bodo ukinili penzije, poneumljali naše otroke z obveznim veroukom v šoli, medtem ko cerkev živi na veliki nogi in ne plačuje davkov.” In ko se šanki šibijo od tovrstnih pogovorov in imajo “naši” vedno prav, oni drugi so pa “barabe, zaradi katerih mi slabo živimo”, se milijardni projekti, zaradi katerih bomo res slabo živeli, pod mizo kotalijo dalje.
Več: Večer
