Redovnikova meditacija
Gospod, danes bo moja meditacija nekoliko drugačna od običajne. Začel bom s tvojim naročilom, naj se trudimo presojati znamenja časov. Povezujem ga s prav tako tvojim opominom, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni. V zadregi sem, ker ne vem, kako naj oboje uskladim in se obenem izognem grehu obsojanja. Ti, Gospod, vzemi za dobro, če bo v tem mojem premišljevanju kaj pomanjkljivega. Ti ga dopolni s svojo modrostjo in ljubeznijo.
Žal mi je, da se je z našimi tremi nadškofi, Francem, Antonom in Marjanom, zgodilo, kar se je. Vse tri osebno poznam in za vse tri mi je hudo. Spoštoval sem jih in ponosen sem bil nanje. Skromno so živeli, nobeden ni kopičil denarja in zemeljskih dobrin, nobeden ni nameraval obogateti. Nikogar niso hoteli izkoristiti in se z ničimer okoristiti. Ljubili so Cerkev kot Jezusovo ustanovo in videli v njej njegovo nevesto, noč in dan so skrbeli zanjo in zanjo molili. Sedaj pa je nenadoma prišla na slab glas in je skupaj z njimi ponižana. Priznali so, da vzamejo nase del krivde. Ta krivda ni bila v tem, da bi delali ali odobravali zlo, marveč v tem, da zla, ki se je nakazovalo, niso opazili in ga niso preprečili. Če se skušam vživeti v katerega koli od njih, mi je vsakega od njih žal. Ni mu lahko, ko zvečer leže k počitku in pritisnejo nanj težke misli in ga boli ponižanje Cerkve, ki jo je vodil. Gospod, daj mu moči, da bo mogel nositi težki križ.
Ko smo se v neki družbi o teh rečeh pogovarjali, je padla tudi beseda, kako bi bili vsi srečni in polni hvale, če bi načrti gospodarstvenikov uspeli in bi nadškofija postala bogata. Nisem soglašal s tem mnenjem. Gorje, če bi se to zgodilo. Cerkev bi prenehala biti Kristusova, postala bi Mamonova. Jezus, ti si vzel bič in krepko mahnil z njim, podobno kot nekoč v jeruzalemskem templju. Ven iz templja, kar ne spada vanj. Boleče je, Gospod, ker si po moji presoji tokrat z bičem preveč krepko mahnil, a mahniti je bilo potrebno. Ti že veš.
Na misel mi prihaja starozavezna zgodba o božjem ljudstvu, ki se je med potovanjem v Kanaan odvrnilo od Boga in namesto njega začelo častiti zlato tele. Mojzesov namestnik Aron je bil premalo odločen, pustil se je pregovoriti in prišlo je do greha. Tudi naši Aroni so bili premalo odločni, naše zlato tele pa se je znalo potuhniti in spet je prišlo do greha. A v obeh primerih se je bolj ali manj jasno postavljalo vprašanje, komu bolj zaupati, suhemu zlatu ali božji zvestobi. Takrat si pod goro Sinaj krepko posegel vmes, Gospod, in podobno se je zgodilo tudi danes med nami. Ko bi le vsi razumeli to znamenje časa in spoznali, kaj nam hočeš z njim povedati.
Gospod, nekaj te moram še vprašati, ker težko razumem. Vsi duhovniki smo leta in leta vsak dan med sveto daritvijo molili za naše škofe. Ne le na splošno, marveč smo jih imenovali. Koliko mašnikov, koliko maš, koliko molitev in iskrenih prošenj. Verniki so soglašali in sodelovali. Zanašali smo se na obljubo, da bodo naše molitve uslišane. Kje je danes uslišanje teh molitev? Če nismo prav molili, kako bi morali, da bi bilo prav in da bi bili uslišani? Iščem odgovor in kaj mi prihaja na misel? Kaj pa če je uslišanje ravno v tem, kar se je zgodilo? V škandalu, ki je padel na nas in nam prinesel ponižanje? Verjamem, da se ni zgodil naključno, ampak po Tvoji volji in previdnosti. Z namenom, da se prepreči večje zlo, ki bi bilo v tem, da bi naša Cerkev bolj zaupala v Mamona kakor v Tebe in Tvojo previdnost. Da bi se odvrnila od Tebe, ki si prišel oznanjat božje kraljestvo ubogim, ki se nisi hotel roditi med bogataši in živeti z njimi, marveč med preprostimi in revnimi ljudmi. Ki nisi prebival na kraljevskem dvoru, marveč nisi imel, kamor bi glavo naslonil, ko si oznanjal evangelij.
Več: Družina
