… družbene krize – kako ga ustaviti?
Družba pa tudi mednarodno okolje, v katerem živimo, je v politični, socialni in ekonomski nestabilnosti in negotovosti. Težko se sprijaznimo z dejstvom, da je Slovenijo kriza prizadela bolj kot večino drugih članic EU. Z osuplostjo spremljamo globino finančne luknje v državnih bankah in moralno luknjo, ki je zazijala v družbeni zavesti. Zdi se, da smo nepreklicno na poti zdrsa v anomično, anemično in entropično družbo.
Ali lahko to drsenje ustavimo? Kako je sploh prišlo do tega, da se mnogi sprašujejo, ali smo se kot nacija sploh sposobni razvijati na temelju samostojnosti in doseči upravljavsko in politično (državotvorno) zrelost? Vprašanj je več kot odgovorov.
Komunikacijska blokada
lzpostavljam nekaj vidikov, ki se mi zdijo bistveni za pogrezanje Slovenije v ekonomsko recesijo in socialno hipokrizijo. Na prvem mestu velja poudariti fenomen komunikacijske blokade. Govorjenja in pisanja je pri nas veliko, toda govorci ne poslušajo drugih govorcev in pisci ne berejo, kaj so drugi napisali.
Opravka imamo z nizom monologov, s samovšečnim pridigarskim slogom. Dialoga in polemike skoraj ni, če že sta, je to podobno »sovražnemu govoru«. Slovenska družba ni nema, je pa gluha in tudi že mentalno otopela. Kar deluje, so anonimne prijave na policijo ali protikorupcijsko komisijo, mobing na delovnem mestu in anonimni spletni komentarji. Javni diskurz je že dalj časa na najnižji mogoči točki. K temu so precej pripomogli tudi nekateri vplivni intelektualni in akademski krogi pa tudi precej enostransko ali tendenciozno usmerjeni mediji oziroma posamezni novinarji in uredniki v njih.
Komunikacijska blokada je v mnogočem povezana s fenomenom hiperpolitizirane družbe. Menda intelektualci ne marajo ljudi iz politike, toda rektorji so praviloma politično in strankarsko kar precej profilirani; na FDV in EF (in drugod) imamo niz dekanov, ki so bili ministri ali vzporedno zasedajo visoke strankarske funkcije. Morda to kroženje v bolj normalnih razmerah ne bi bilo tako problematično, toda pri nas krepi neformalna omrežja in prepletanja med politiko in akademsko sfero. Univerza hoče tekmovati s politiko in ji postaja podobna. Ni treba posebej ugibati, kakšna je nazorska ali strankarska pripadnost teh ljudi.
Tu pa smo že pri politični polarizaciji, ki vpliva na nedemokratično ozračje v strankah. Te se − na levi strani vedno bolj zaznavajo kot branik proti Janši ali domobranski (ali klerikalni) reviziji zgodovine, na desni pa kot branik proti raznim stricem iz ozadja in komunistični restavraciji. Nadaljuje se stanje kulturno-ideološke hegemonije in kulturnega boja, kar vse še dodatno zavira kakršnokoli sporazumevanje ter daje vtis agresivnosti in skorajšnjega državljanskega konflikta. Tudi vstajništvo tu ni napravilo koraka naprej, čeprav so vzklikali, da so proti vsem elitam, pa tudi njihovi simpatizerji priznavajo, da so bili protesti uperjeni v glavnem proti Janši; zdaj ko ni več na oblasti, je tudi vstajništvo zamrlo.
Meritokratska družba in nesposobnost upravljanja
Eden pomembnih razlogov za zaostajanje v razvoju je odmik od meritokratskega koncepta družbe. Ta vidik, ki ga krepita komunikacijska blokada in politizacija, se nanaša tako na rekrutacijo elitnih skupin kot na splošno stanje duha v tej državi. Glavni mehanizmi družbenega napredovanja in zasedanja vplivnih mest v dosti primerih niso s trudom in z odrekanjem ter dodatnim vlaganjem pridobljeno znanje, kompetence ali mednarodne reference, temveč lojalnost, pripadnost isti stranki, nazorski skupini ali skupno zasledovanje ozkih interesov. Zato se razširjajo povprečništvo, povzpetništvo in prepletanje nezdružljivih funkcij. Čeprav imamo celo vrsto menedžerskih in poslovnih šol ter njihovih diplomantov, so naši menedžerji precej neuspešni tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju.
Velikih sistemov ne znamo upravljati. Primeri segajo od Mercatorja − ki ga lastniki ne znajo niti prodati − do univerz, zlasti ljubljanske, Kliničnega centra pa celo do Rimskokatoliške cerkve (gospodarski in moralni zlom mariborske nadškofije), Nove Ljubljanske banke … Tudi v primerih, ko so v vodstvu sicer kompetentni ljudje, ti po pravilu slabo ali ne dovolj dobro opravljajo svoje delo. To pomeni, da je nekaj narobe z odnosi v institucijah in podsistemih. Jih usmerjajo neformalne klike in omrežja?
Konec državno-menedžerskega kapitalizma?
V procesu privatizacije in tranzicije so glavno vlogo imeli država in menedžerji. Zato govorimo o državno-menedžerskem kapitalizmu, ki je bil legitimiran z ideologijo nacionalnega interesa. Tu bi omenil, da mnogi intelektualci, ki se imajo za levičarje, za krizo pri nas krivijo ideologijo pa tudi ukrepe vlad, ki naj bi temeljili na neoliberalizmu. V tem okviru je mogoče razumeti tudi analize Frančka Drenovca (analitika centralne banke), ki so močno emocionalno obarvane. Recimo tako govori o »najgnusnejšem hlapčevstvu in kolaboraciji«, o »strahotnem propadu slovenske družbe v tranziciji«, hkrati pa trdi, da pri nas do leta 2005 sploh ni bilo nikakršnih omembe vrednih problemov. Če pa preberemo njegov zadnji prispevek do konca (Za preboj iz banana neoliberalizma, Mladina, 4. 10. 2013), vidimo, da so rešitve, ki jih predlaga, v znamenju novega produktivizma in tudi krčenja javnega sektorja. Tako govori o »radikalnih posegih v izobraževanje in njegovo okolje« (str. 25). V bistvu gre za revitalizacijo državnega (nacionalnega) kapitalizma − vsaj tako jaz razumem njegove teze. Vsekakor pa ne zagovarja demokratičnega socializma!
Obsedenost z neoliberalizmom pa je predmet ostre kritike recimo pri družboslovcu oziroma ekonomistu Igorju Guardiancichu, zamejskem Slovencu (iz Trsta) z dobrimi mednarodnimi referencami. Ta meni, da pri nas tržni kapitalizem sploh ni bil vzpostavljen (Razpotja, 5. 3., 2013 – intervju). Bliže mu je oznaka državno-menedžerskega kapitalizma. Podobnega mnenja je tudi Ali Žerdin v knjigi, ki je izšla pod naslovom Moč omrežja (MK, 2012). Omenil pa bi razliko med njim in Guardiancichem. Slednji domneva, da je družbena in ekonomska kriza v Sloveniji posledica tudi sorazmerno intenzivne reprodukcije elit, medtem ko Žerdin poudarja cirkulacijo oziroma pogoste menjave akterjev v ožjem krogu poslovne elite. Če izhajam iz njegovih analiz omrežij, se mi zdi, da so v ospredje postavljeni ljudje, ki jih težko prepoznavamo kot jedro ekonomske elite. Tako recimo trdi (oziroma mu njegova metoda raziskovanja kaže), da je tu osrednja figura oseba P. F. (Žerdin navaja ime in priimek), direktor ene od pokojninskih družb, in to v vseh obdobjih od 2004 do 2009. Ta oseba − pa tudi družba, ki jo vodi − mi je popolnoma neznana. Celo v nazorskem okviru tednika Mladina se je pojavilo mnenje, da sta bili »Kučanova in Drnovškova politika konverzija političnih privilegijev v zasebno lastnino … (J. Vogrinc, Mladina 16. 8. 2013)
Več lahko preberete v Demokraciji.
