Avtor: Janez Tomažič. Opis najresnejšega kandidata za guvernerja Banke Slovenije. Zadnja Gospodarska gibanja, publikacija, ki jo izdaja Ekonomski inštitut EIPF, ponujajo zanimivo branje. Franjo Štiblar, dolgoletni glavni ekonomist NLB , se je razpisal o slovenskem lastništvu “blue chipov”.
Sklep obsežne utemeljitve je: “Prodaji državnih gospodarskih velikanov, tudi bančnih, tujcem je treba reči odločen NE.” Ker domačega kapitala ni dovolj, bi Štiblar tujce pripustil v portfeljsko lastništvo – upravičeni bi bili do dividend -, glavne odločitve pa bi morali sprejemati domači lastniki.
Ideja o domačem lastništvu je stalnica slovenske tranzicije, Štiblar je kljub polomu ni revidiral niti za las. Spomnimo, v Gospodarskih gibanjih je maja 2002 zapisal: “Primerno usmerjeni obstoječi finančni prihranki v nakupe delnic slovenskih, ‘blue chipov’ bi omogočili ohranitev nekaterih uspešnih podjetij v večinsko domači lasti.”
Prvič je politika Štiblarjev nasvet poslušala – domače lastništvo v spregi politike in bank so ga omogočile – in zgodile so se vsaj tri gospodarske katastrofe, ki jih ni mogoče pripisati svetovni finančni krizi. Napoveduje pa se še četrta.
1. Istrabenz : Igor Bavčar je s stavo na Petrol po tisoč evrov družbo tako rekoč uničil. Če bi Istrabenz ta hip likvidirali, bi ostalo komaj kaj.
2. Pivovarna Laško : Boško Šrot je v imenu nacionalnega interesa z bančnim denarjem ustanovil bančno-pijačarsko-trgovinski koncern. Družba je v postopku dezinvestiranja, dolg je velikanski.
3. Merkur : Obresti za izposojeni denar so uničile Bineta Kordeža in še, kot se je izrazil, 100 tajkunčkov iz Merkurja. Obstanek družbe je negotov.
Isto ideološko izhodišče ima lastništvo kranjske Save, delnica družbe naglo upada. Sava je večino svojega kapitala pridobila s prodajo gumarstva tujcem in ga tudi večino zakockala s finančnimi naložbami doma, v imenu nacionalnega interesa.
Zaradi propadle domačijske ideologije – eden od njenih snovalcev je bil prav v NLB dobro plačani Franjo Štiblar – je Slovenija izgubila celo desetletje. Če bodo politični odločevalci spet sprejeli njegovo logiko, utegnemo izgubiti še eno desetletje; tokrat bo izguba veliko bolj boleča.
Zaradi uničenih podjetij – ne pa zaradi gospodarske krize! – se je letos iz večinsko državnih podjetij v proračun nateklo 81 milijonov evrov, prihodnje leto na finančnem ministrstvu načrtujejo še manj.
Za primerjavo, v proračunu je za dokapitalizacije rezerviranih 150 milijonov evrov. Zanimivo? To kaže, kako nizke zahteve ima vlada kot lastnik za donos domačega premoženja. Naredimo še korak naprej: tako majhen donos je odsev katastrofalnega upravljanja državnega premoženja.
Vir: Finance
