Etična drža medijev

Minuli torek sem sodeloval v nekem internem intervjuju, v katerem sva s sogovornico govorila o stanju v slovenskih medijih. Ker intervju ne bo objavljen v nobenem od slovenskih medijev, bom nekaj svojih misli predstavil v pričujoči kolumni.

Stanje naših medijev ni brilijantno

To je v enaindvajseti številki tednika Družina, leta 2008, v rubriki Naš komentar ugotovil že murskosoboški škof Peter Štumpf. Poudaril je, da so mediji še posebej sovražno nastrojeni zoper Cerkev. V njih namreč skoraj ne zasledimo člankov, ki bi Cerkev vrednotili pozitivno, ali pa iz njenega življenja poročali o dobrih novicah. Škof Štumpf je zapisal, da sicer obstoj Cerkve ni odvisen od nobenih sredstev ali medijev, zato do njih lahko goji neko distanco. Prav tako Cerkev lahko sprejema vsakršno kritiko na svoj račun, če je ta seveda korektna. Takšne kritike namreč pripomorejo k njenemu očiščevanju in so dobrodošle, saj Cerkev zbujajo iz spanca samoumevnosti. Z nekorektno kritiko pa mediji pripomorejo zgolj k dezinformaciji, saj so ljudje do tistega  kar preberejo, slišijo ali vidijo v medijih, zelo nekritični. Za večino je vse, kar je objavljeno v medijih sveta resnica. Kar je zapisal škof Štumpf vsekakor velja tudi za dnevno politično poročanje medijev.

Senzacionalizem vs resnica

Bežen pogled v večino slovenskih medijev kaže, da delujejo po principu, ki ni čast novinarskemu poklicu. To je, da se osredotočajo na marketinško novičarstvo namesto, da bi si prizadevali za resnico. Ali povedano bolj po domače: v javnost lansirajo novice, ki pospešujejo prodajo naklad, gledanost in poslušanost informativnih oddaj. Tipičen primer takšnega poročanja, ki temelji na senzacionalističnosti novice, namesto na preverjenih informacijah, je bilo zadnje poročanje večine medijev o dogodkih okoli upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana. O njegovem domnevnem izgonu iz Slovenije s strani Vatikana je bilo prelitega ogromno črnila, spletne strani so bile zasičene z raznimi članki, ki so podajali zgolj ugibanja o možnih vzrokih za takšno potezo Svetega sedeža. Na podlagi tovrstnih poročanj pa so bili zaradi svojega „molka“ kritik deležni katoliški mediji, češ da se o tem nič ne poroča. Kritike so bile seveda neupravičene, saj je na primer Radio Ognjišče o tem poročal tako preko različnih komentarjev, kot tudi preko več oddaj. Vsekakor pa ni bilo to poročanje senzacionalistično, ali kakor je v odziv na facebook strani Radia Ognjišče zapisal odgovorni urednik Franci Trstenjak: „Poročati na način: o tem se govori, na osnovi nepreverjenih informacij, mediji so zapisali…pa se vendar ne moremo in ne smemo iti in to zato, ker imamo vest in ker hočemo biti v službi resnicoljubnosti.„ Vest in resnicoljubnost bi morala biti temeljni kamen vsekega medija, ne glede na ceno, ki jo za to medij ali posamezni novinar plača. Najslabše, kar se v medijskem prostoru lahko zgodi, je, da novinarji in mediji javnost namenoma zavajajo z neresničnimi podatki oz. izmišljenimi lažmi, kakor se je to dogajalo na primer v osrednjem slovenskem dnevnem časopisu novinarju, ki je poročal o zadevi Patria, ko ga je na laži ujel tako glavni finski preiskovalec Björkvist, kot kasneje tudi sodišče, ki mu je za laži prisodilo plačilo odškodnine. Pisanje omenjenega novinarja so nekritično in nepreverjeno povzemali tudi ostali slovenski mediji. Resnicoljubnost je šla na počitnice, na njeno mesto pa sta stopili propaganda in antipropaganda ter rumeni tisk. In ti dve sta v večini slovenskih medijev mainstream, kar je zaskrbljujoče. V takšnem medijskem okolju se namreč težko uresničuje, kar je v poslanici ob nedelji sredstev družbenega obveščanja, prav tako leta 2008, poudaril papež Benedikt XVI, namreč da imajo informacije pomen pri širjenju dobrega in  so pomoč pri razvoju demokracije ter odločilno prispevajo k širjenju pismenosti in utrjevanju dialoga med posamezniki in narodi.

Kaj pa internet?

Splet je zelo obširen in kot tak še bolj občutljiv za prenašanje lažnih in nepreverjenih informacij. Te se zaradi vse lažjega in hitrejšega dostopa širijo hitreje kot preko tiskanih in drugih elektronskih medijev. Ker je internet zelo obširen, je nek nadzor nad tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj uporabno in kaj ne, praktično nemogoč. Zaradi zagotavljanja precejšnje stopnje anonimnosti različnih uporabnikov raznih forumo, pa je lahko tudi pravo leglo sovražnega govora. Tega pa je na podlagi preteklih izkušenj skorajda nemogoče jasno definirati, saj je pojem sovražnega govora zelo širok. V Sloveniji je bila v namen zajezitve sovražnega govora v internetnem prostoru ustanovljena spletna stran Spletno oko. Na njej lahko uporabniki in bralci prijavijo sporne vsebine, na katere naletijo, ko surfajo po spletu. A kaj, ko dlje od prijave ne pride, saj odgovorni praktično ne ukrepajo. V tem oziru bi Spletno oko vsekakor morali poslati na katerega od centrov za slepe in slabovidne.

Mediji v Sloveniji so torej v mainstreamu posvečeni, bodisi propagandi ali antipropagandi ter  namesto resnici senzacionalnemu. Zdravo in resnicoljubno kritiko družbenega in političnega dogajanja srečamo poredko. Večina novinarjev in celo urednikov ne loči, kaj je poročanje in kaj komentar. Več etične drže med novinarji torej ne bi bilo odveč. Pa ne mislim, da bi se morali oklepati etičnega kodeksa novinarjev. Tega se da kršiti in je s tega vidika povsem odveč. Bistvo novinarstva in vsakega medija bi morala biti resnica. Ta je edina, ki šteje.

Foto: Wikipedia