Komaj teden je v sedlu nova vlada – desno-leva vlada, in ne desna, kot se nas trudijo prepričati mainstream mediji. Vlada je v naglici zavihala rokave in že uveljavila vrsto ukrepov za obvladovanje epidemije covid-19, tam, kjer je prejšnja vlada delovala precej zmedeno in že skoraj omagala.
Epidemija covid-19 izpostavila slabosti varnostnega sistema države
Epidemija covid-19 je izreden izziv za vsako državo, pri nas pa je izpostavila dolgoletno zanemarjanje sistemov, ki državo delajo močno, zlasti varnostnega sistema v najširšem smislu: država v skladiščih nima mask; v krizi ne more računati na kaj več kot na gole roke in dobro voljo slabo opremljene vojske; nima transportnih, zlasti letalskih kapacitet, s katerimi bi hitro in učinkovito dostavila potrebno medicinsko opremo (brez dubioznih posrednikov kot je to bilo v primeru mask, za katerega bi bilo bolje, da bi ga minister Matej Tonin širši javnosti zamolčal); ima po svetu sila skromno mrežo majhnih veleposlaništev itd. Da ne govorimo o javnem zdravstvenem sistemu, ki se glede na vse pravzaprav v teh dneh drži izredno dobro.
Poleg tega ima Slovenija pre-normiran pravni sistem, ki je hkrati izredno tog, zagotovo preveč tog za takšne krize: vlada trepeta v strahu, kdaj bo opozicija (tista opozicija, ki se naslanja na dediščino prejšnjega nedemokratičnega sistema) v ukrepih omejevanja gibanja zaslutila drobne kali domnevnih permanentnih avtokratskih tendenc predsednika vlade. To dobro vidimo na primeru razmišljanj o aktiviranju 37.a člena zakona o obrambi, ki ga demonizira tista opozicija, ki ji je blizu na vojsko oprt režim nekdanjega generala Chaveza ali prejšnji sistem, oprt na JLA.
Čeprav bi bil namen aktivacije tega člena predvsem policijo razbremeniti varovanja meje, velike večine zdravorazumsko mislečih ljudi zagotovo ne bi motila tudi prisotnost vojske na ulicah, če bi bilo to potrebno: ne moti liberalne Francije, ne moti ljudi pod levo vlado v Španiji ali levo-populistično vlado v Italiji. Ta kriza je zato tudi priložnost, da Slovensko vojsko spet začutimo kot svojo.
Očitno in razumljivo je, da se tretja Janševa vlada še vzpostavlja in nekoliko išče
V akutni krizi, s katero se sooča, še ni uspela postaviti niti vseh državnih sekretarjev. Pohitela je z zamenjavo direktorja policije in načelnika generalštaba, čeprav bi očitno bila bolj nujna menjava direktorja Sove, če mu predsednik vlade ne zaupa do tolikšne mere, da ga ne imenuje niti v Svet za nacionalno varnost, kjer mora biti direktor nacionalne obveščevalne službe eden ključnih članov, v vsaki državi.
Tisti, ki Janeza Janšo dobro poznajo, pravijo, da je nagnjen k mikromenedžmentu, zato mu včasih kljub izjemni samodisciplini kaj uide iz rok: v sedanjih razmerah, ki so nekajkrat težje od običajnih, je tveganje za kaj takšnega toliko večje. Drugič spet, kljub briljantnemu političnemu čutu včasih prisluhne nerazumnim glasovom: le kdo mu je svetoval tako hitro (sicer nedvomno potrebno) zvišanje plač funkcionarjem (četudi ne sebi!). Veliko bolje bi naletel, če bi vlada takoj zvišala plače zlasti zdravstvenim delavcem, ki so v teh tednih (in mesecih) najpomembnejši za državo. Popravo te naloge je sicer vlada naredila takoj.
Dobro je, da je vlada reaktivirala Jelka Kacina: pojav njegovega obraza je za vse tiste, ki se spomnijo vojne za samostojnost, znak, da gre zares – kot je to povedala tudi v maske odeta prva seja vlade. Poleg tega ima Kacin sposobnost tistega moralno sprejemljivega spinninga, ki dviga zaupanje. Dobra rešitev, ki kaže, da Janša zna razmišljati široko, je tudi izbira Mateja Lahovnika.
Širino pa bo moral predsednik vlade pokazati tudi tako, da se bo – zlasti v teh časih – znal ugrizniti v jezik in se ne odzvati na vsako bedasto opazko iz medijev ali opozicije, ki itak preži le na napake; konec koncev ima predsednik vlade dovolj drugih skrbi.
Epidemiji covid-19 še ni videti konca, a po tej krizi nič več ne bo tako, kot je bilo
Janša mora sprejeti, da je sedaj predsednik vlade, ne več dolgoletni voditelj opozicije. Z mediji mora hočeš-nočeš delati; na novinarskih konferencah je pač treba novinarje posesti na način, da sebi in drugim ne bodo grožnja za zdravje. Če ne gre drugače, bi lahko vlada z mediji pripravila interaktivno video konferenco. (Verjeti ali ne, država, ki so jo bila pred prejšnjo vlado polna usta umetne inteligence, je dejansko precej bosa pri tako preprosti stvari kot so video-konferenčne zmogljivosti.)
Po enem tednu vlada dela hitro: medtem ko opazuje, ali bodo ukrepi za zajezitev epidemije pričeli dajati prve plahe sadove (ali pa bo potrebno poseči po še ostrejših), se je zelo hitro odzvala s pripravo paketa ukrepov, ki bi preprečili najhujšo gospodarsko škodo. Tu ima SDS priložnost, da se bolj uveljavi kot stranka, ki ji je blizu (tudi) ekonomija.
Epidemiji covid-19 še ni videti konca, a komentatorji po vsem svetu že zatrjujejo, da po tej krizi nič več ne bo tako, kot je bilo. Dejansko česa takšnega po španski gripi pred sto leti Evropa še ni izkusila, vendar je v današnjem globaliziranem in hipermobilnem svetu psihološki učinek spremenjene urbane krajine še veliko večji.
Nemoč zdravstvenega sistema in znanosti se zdita, vsaj na prvi pogled, primerljivi s stanjem pred sto leti: ne moremo se več zanesti, da bo zdravstvo lahko zares poskrbelo za vse, in zdravila (najverjetneje) ni. Nekateri že pišejo o novem ravnotežju med globalnim in lokalnim.
Vlado čaka mukotrpno delo odpravljanja posledic krize
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
V in po krizi bo prostor za različne skrajnosti. V slovenskem kontekstu bodo krila dobili zagovorniki etatizma in državnega lastništva, ki pa bodo na vso moč ugovarjali upravičenim zahtevam tistih, ki opozarjajo na šibkost te države na področju varnosti, vojske in policije, pripravljenosti na krize. Velik izziv – med državami in med državljani – bo odločitev med zapiranjem vase in solidarnostjo, tudi med demokracijo in populizmom. Slovenija, ki iz zgodovine pozna predvsem dolgo obdobje levega avtokratičnega populizma, hkrati pa ima v vseh sferah javnega življenja še vedno dominacijo levica, je zato najbolj nagnjena tveganju v levo usmerjenih anti-demokratičnih odklonov. Saj res, kdo neki bi lahko podprl tak odklon v desno: Državni zbor, kjer sta SDS in NSI v manjšini? Delo, Dnevnik in RTVSLO? Nevladne organizacije, ki so na okopih ultra-levice?
Opozicija ima možnost, da z (oblastno motivirano) preobčutljivostjo za vlogo represivnih organov in za nujno omejevanje svoboščin v epidemiji državo, ob pomoči nekakovostnih ali tudi preprosto transmisijskih medijev, pahne v kaos. Če se bo tega vendarle vzdržala, pa čaka vlado predvsem mukotrpno delo odpravljanja posledic krize.
Spomin volivcev je kratek, slovenskih še posebej, saj nimamo ne mnenjskih voditeljev ne medijev, ki bi spomin gojili. Ni prav veliko možnosti, da bi na naslednjih volitvah volivci sedanjo vlado nagradili. Ali pač? Se bo uspelo Janši in Toninu, zlasti njima, uveljaviti kot voditeljema v enkratnih časih?
