Če že sam potek izseljevanja iz naših krajev in naseljevanja v Argentini v 19. stoletju, ki sem ga orisal v prejšnjem prispevku, ni podatkovno popoln in temeljni tudi na domnevah, saj iz tistega časa niso popolne župnijske kronike niti v Sloveniji, niti Argentini, enako pa velja za pristaniške sezname in listine, pa se zgodba še bolj zaplete glede ohranjanja slovenske identitete med temi ljudi skozi naslednja desetletja. Tukaj pa informacije niso le pomankljive, ampak tudi nasprotujoče si. Gotovo dejstvo je, da so se v Entre Rios Slovenci, sicer v manjših številkah, priseljevali tudi med obema vojnama, v okviru primorske migracije izpod fašizma. Nekateri logično domnevajo, da je bil povod za naseljevanje v to severnovzhodno province dejstvo, da so tam imeli sorodnike. A drugi nasprotno trdijo, da oba valova skozi leta sploh nista vzpostavila stikov, mogoče sploh nista vedela eden za drugega, ali se zaradi že asimiliranosti prvega vala nista čutila etnično povezana.
Gotovo dejstvo je, da formaliziranega društva do preloma tisočletja v Entre Riosu ni bilo, enako tudi ne uradnih stikov s Slovenijo. Popularizacija prvega vala v slovenski zainteresirani javnosti je zasluga Carlosa Bizaia. Ta se je ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, po svoji upokojitvi iz vojaške službe začel zanimati za izvor svojih prednikov. To pa sploh ni bilo lahko zadeva. Argentina ob naselitvi prvih Slovencev, očitno pa tudi še desetletja kasneje, še ni gledala z naklonjenostjo na kulture priseljencev, ampak jih je želela čim prej asimilirati. Staršem naj bi bilo tako prepovedano s svojimi otroci govoriti slovensko. Kazen, če je otrok v šoli spregovoril slovensko je bila izključitev iz šole. Nemcem iz območja reke Volge, ki so tudi prišli v istem obdobju (vseh narodnosti, ki so se takrat naseljevali v Entre Rios je bilo 27, imenovali so jih “gauchos judios”, a Judje so bili le ena od narodnosti) naj bi zaradi prepočasne asimilacije in predolgega ohranja jezika zaprli dve šoli. Slovenci pa naj bi vestno spoštovali zakonodajo in argentinske politike. Posledica tega je bila hitra integracija, a tudi asimilacija. Ena izmed politik Argentine, da bi se prišleki čim prej stopili v argentinsko družbo naj bi bila tudi, da so morali sorodniki ob pogrebu svojih pokojnih skupaj z njimi pokopati tudi vse njihove osebne predmete. Da se je med nekaterimi slovenska zavest ohranila priča dejstvo, da so obstajali v Entre Riosu še v letih okoli prve svetovne vojne naročniki Mohorjevih knjig iz Celovca.
Že prej omenjeni Carlos Bizai pravi, da ko se je začel zanimati za svoj izvor, je njegova babica še vedno živela ter vsak dan molila rožni venec v slovenščini. A vsi, vključno z njo, so bili prepričani, da gre za nemščino. Identificirali so se namreč kot Avstrijci. Zgodba kako mu je uspelo najti svoje korenine, naj bi šla približno takole. Našel je dokument, ki je kot kraj rojstva dedka, ki se je kot šestletni otrok priselil s starši, navajal Cerovo. Bizai je vprašal na Dunaj, a tam so ga poslali v Italijo, s pojasnilom da se je meja kasneje spremenila. Tudi v Rimu o tem niso nič vedeli in ga napotili v Jugoslavijo. Gospod je vprašal tudi v Beograd in ugotovil, da država že desetletje ne obstaja več ter se obrnil na Ljubljano. Postal je navdušen Slovenec ter začel intenzivno raziskovati Slovence v Entre Riosu. V zadnjih dvajsetih letih je, sicer ne kot izurjeni zgodovinar, ampak laik, napisal pet knjig.
Bizai je navezal stike s slovenskim veleposlaništvom v Buesos Airesu ter tudi od takratnega veleposlanika Grobovška dobil spodbudo, da se organizira društvo ter začne sistematično odkrivati korenine in negovati svojo kulturo. Bizaiu se je uspelo na tem področju profilirati ter je danes tudi častni konzul Republike Slovenije za provinco Entre Rios. Njegov sin je eno leto preživel v Ljubljani, kjer se je naučil slovenskega jezika. Konzul pravi, da sedaj Slovenijo obiskuje vsako leto ter jo poskuša na vse načine promovirati v Argentini. Zase pravi, da je njegovo delo pionirsko, da ko je začel raziskovati slovenski izvor dela prebivalstva teh krajev, je bil edini, ki je karkoli vedel o Sloveniji in slovenstvu in da so “morali začeti od popolne nule”.
A drugi rojaki zgodovino Slovencev v Entre Riosu opisuje tudi drugače. Med mojim obiskom mi je več sogovornikov dejalo, da so se oni vedno zavedali tega, da so Slovenci in da to kar Bizai opisuje za celotno skupnost, da so pred dvema desetletjema odkrili, da niso Avstrijci, ampak Slovenci, velja le zanj osebno ali določeno skupino ljudi, pri drugih pa je bilo to tudi drugače. Sogovorinica se je takole slikovito izrazila: “Stara sem 82 let in že 82 let vem, da sem Slovenka. Pri nas je vedno veljalo, da smo Slovenci iz Avstro-Ogrskega imperija”. Več mi jih je dejalo tudi, da so že v času med obema vojnama ustanovili svoje združenje, ki pa nikoli ni bilo formalizirano, ampak je bil njegov namen le druženje, pikniki, plesi itd. Pravijo, da so se mladi tam med seboj spoznavali ter se tako Slovenci poročali med sabo. Združenje je imelo tudi svoje ime – Slovenski dom. Med drugo svetovno vojno so tudi zbirali denar in pošiljali sorodnikom domov. Najbolj aktivno pa naj bi bilo med leti 1945 in 1952. Razlog za ošibitev aktivnosti kasneje je bil v tem, da da so s pojavom komunizma v Jugoslaviji nekateri prestrašili, da bodo česa obdolženi, če se bodo družili, zato so se odmaknili. “Drugi, ki nismo imeli strahu, pa smo nadaljevali” mi je dejala sogovornica. Tudi msgr. Janez Hladnik, ki je predvsem v Buenos Airesu, potoval pa je tudi drugod po Argentini, duhovno oskrboval najprej medvojne naseljence, po prihodu pa zelo pomagal tudi protikomunističnim beguncem, je do smrti vsako leto enkrat prihajal tudi v Entre Rios, kar kaže o obstoju slovenske zavesti, saj Hladnik kot zaveden Slovenec z njimi zagotovo ni komuniciral kot z Avstro-Ogrci.
Politika je tudi na rojake v tej odmaknjeni provinci v času hladne vojne pomembno vplivala. En potomec medvojnega priseljenca mi je tako pripovedoval, da je bil njegov oče okoli leta 1960 zaprt zaradi komunističnih prepričanj (čisto ob robu naj kot zanimivost omenim, da mi je to pripovedal za mizo kjer se sedel tudi vnuk takratnega predsednika Frondizija, čigar oblast je dala očeta zapreti – povsod politične razlike in zgodovinske travme pač niso tako žolčne kot v Sloveniji in se ljudje znajo in hočejo pogovarjati med sabo). A ni se priselil iz Primorske kot komunist, ampak je to postal v Argentini, med delom na železnici. Drugi sogovornik mi je pripovedoval o tem, da je oče bil zaprt ker je v okviru tega neformalnega slovenskega združenja zbiral denar za žrtve potresa v Skopju, kar pa so nekateri v Argentini razumeli kot finančno podporo komunizmu.
A čeprav se pri delu naseljencev izraža jasna slovenska zavest, to spet nikakor ni enoznačno. Slovensko društvo formalno torej ni obstajalo. Carlos Bizai pa je našel dokumente, pa so primorski priseljenci po prvi svetovni vojni ustanovili avstro-ogrsko društvo. To formalno še danes obstaja. Na enem izmed pokopališč ima društvo tudi spomenik svojim članom, ki jih opredeljuje kot Avstro-Ogrce, navedeni priimki pa so tipično slovenski. Če bi to še lažje pojasnili za naseljence iz konca 19. stoletja, pa je za prišleke s časa po koncu prve svetovne vojne to toliko težje razumeti. Pojasniti si lahko poskusimo s tem, da je šlo za Primorce, Primorska pa je po vojni pripadla Italiji. Ker Slovenija takrat še ni bila mednarodnopravni pojem bi torej lahko z ustanovitvijo takšnega društva šlo predvsem za gesto upora proti dodelitvi Primorske Italiji. A društvo je bilo aktivno še desetletja. Bizai je našel fotografije, da ko se je v prestolnici province, v mestu Parana leta 1981 začelo organizirati festival narodnosti, je tam sodelovalno tudi avstro-ogrsko društvo, kjer so ljudje slovenskih priimkov na stojnici z avstro-ogrsko zastavo stregli tipične slovenske jedi.
Poleg nepoznavanja in argentinske asimilacijske politike je k takšni identitetni nejasnosti zagotovo pripomoglo tudi dejstvo, da nekateri o prejšnji domovini otrokom niso želeli govoriti. Poleg previdnosti zaradi enačenja slovenstva in Jugoslavije s komunizmom je šlo tudi za lastne stiske in travme povezane z domotožjem. Več mi jih je tako dejalo, da stari starši o stari domovini nikoli niso želeli govoriti ker jih je to preveč bolelo. Ena sogovornica pa mi je pripovedovala, da njen dedek, ki se je priselil leta 1927, nikoli ni sprejel argentinskega državljanstva, saj je skoraj do zadnjega računal, da se bo vrnil domov in je Argentino smatral le za začasnen dom. Stalno je ohranjal pisne stike s sorodniki, enkrat jih je tudi obiskal, nato ob 60-letnici priselitve pa se je zavedal, da se nikoli ne bo zares vrnil in prekinil vse stike s sorodniki doma. A vsa ta leta je s svojimi otroci in vnuki govoril izključno špansko ter nikoli govoril o domačem kraju. Vnukinja se zdaj, v srednjih letih začenja učiti slovensko in odkriva ta del svojih korenin. Njena motivacija? Rada bi razumela vsa dedkova pisma, ki jih ima shranjena, o čem si je pisal z domačimi.
Glede identitetnih vprašanj pa je zanimiva še ena stvar. Slovenci so se v letu 1879 in kasneje naseljevali skupaj s Furlani in Avstrijci. Za razliko od Slovencev, ki so bili lojalni avstro-ogrski državljani, pa so Furlani Habsburški imperij sovražili in so po prihodu trgali potne liste, ker je na njih pisalo da so avstrijski državljani. Za argentinske dokumente so se vedno opredeljevali za Furlane ali Italijane, medtem ko so se Slovenci za Avstijce. Med seboj pa so se oboji dobro razumeli in skupaj ustanavljali naselja. Slovenci naj bi skupaj s Furlani ustanovili tudi furlansko društvo.
Se nadaljuje.
