Iz psiholoških raziskav Jonathana Haidta sledi, da so pri moralnih sodbah liberalci sposobni videti le približno polovico dejavnikov, ki jih upoštevajo konservativci. Haidt, zdaj profesor socialne psihologije na Univerzi v Virginiji, je bil že kot podiplomski študent prepričan, da je beseda “liberalno” sinonim za “razumno”. Vendar je od takrat ob svojem raziskovanju prišel do nasprotnega sklepa.
Haidt je ob svojih preučevanjih prišel do spoznanja, da so človekove moralne sodbe v veliki meri intuitivne. Ker pa moralne sodbe liberalcev vključujejo le posameznike, niso sposobni dojeti intuicij, torej dejavnikov, ki združujejo. Haidt trdi, da naše prirojene moralne intuicije spadajo v šest osnovnih kategorij: skrb, svoboda, pravičnost, zvestoba, avtoriteta in svetost. Liberalci delujejo le v obsegu prvih treh; konservativni moralnih odzivi pa po navadi upoštevajo vseh šest.
Haidt razloži svojo tezo v novi knjigi, Desničarska pamet (Righteous Mind): Zakaj so dobri ljudje razdeljeni s s politiko in religijo. Ne glede na moč uporabljene analize, njegova teorija dobro pojasnjuje dva pogosta pojava. Prvi je, da si liberalci nenehno prizadevajo obnoviti tradicionalne družbe na osnovi individualistične formule. Primer je lahko vztrajanje Baracka Obame na izvažanju splava in gejevskih pravic po vsem svetu, ne glede na značaj in vrednote prizadetih družb. Gledano širše, liberalci običajno igrajo na samooklicanih pravicah posameznika in nasprotujejo naporom za priznanje ali okrepitev vrednot, ki so potrebne za zdrav družbeni red, ki jih pokrivajo Haidtove kategorije zvestoba, avtoriteta in svetost.
Na drugi strani pogosto opažamo, da liberalcem konservativci priznavajo njihove vrednote in jih vključijo v razprave in debate. Vendar se zdi, da liberalci glede konservativcev niso motivirani za nič drugega kot za negativna čustva, npr. sebičnost in strah. Nasprotovanje homoseksualnemu vedenju, npr., je označeno kot “homofobija”. Konservativni ekonomski predlogi so vedno označeni kot sebičnost. (Primerjaj s trenutnimi rzmermi v Sloveniji.)
Haidt v nadaljnjih raziskavah dokazuje, kako liberalci in konzervativci prepoznavajo in razumejo drug drugega. V eni od teh študij prosi liberalce, da na postavljena vprašanja odgovarjajo, kot da so konzervativci, na drugi strani pa ista vprašanja zastavlja konservativcem, kot da so liberalci. Študija je pokazala, da so konservativci na splošno precej bolj natančni pri opisovanju liberalnih pogledov, medtem, ko so liberalci skoraj popolnoma nesposobni opisati konservativne poglede.
Haidtova teza je zelo zanimiva tudi zaradi globljega spoznanja o intuitivnem značaju moralnih sodb, ki jih vidi kot trajne, ne pa na splošno v naprej oblikovane s pomočjo razuma. Z drugimi besedami, Haidt trdi, da smo v nekem smislu vezani, da sodimo stvari na določen način. Psihologi so slabi filozofi, vendar, ko se zbližajo, se izkaže, kot da je v človeku vgrajeno nekaj, kar filozofi imenujejo naravni zakon.
Toda Haidtova sugestija pušča vtis, da ljudje nad moralnimi intuicijami nimamo nadzora. Mislim, da je zelo verjetno, da delno liberalno ujemanje z realnostjo, ki ga skrbno proučujejo in posredujejo naši posvetni zahodni kulturni elitniki, korenini v bogastvu, udobju, sebičnosti, statusu in uporu proti Bogu. To nedvomno pojasnjuje, zakaj je Haidt našel tako velike razlike v moralni zavesti univerzitetnih študentov na eni strani in delavcev v modrih delovnih oblekah na drugi strani. Slednji so na poziv v različnih predlaganih moralnih situacijah instinktivno ločili med dobrim in slabim. Na drugi strani pa so študenti ob svojem, v večini zatrtem moralnem odzivanju, priznavali ljudem pravico do vsega, kar so želeli (ni jim potrebno razlikovati med dobim in slabim).
Popuščanje takšnim skušnjavam navadno zatemni intelekt na predvidljive načine. Poleg tega menim, da imajo te razlike nekaj opraviti s pogledom na svet, ki je v naši kulturi prevladujoč. Tisti, ki so se učili neprestano verjeti, da je njihovo mnenje družbeno zaželeno, vedno težijo k viziji tunela in moralni površnosti. Njihova nadvlada jih varuje pred zahtevnim globljim razmišljanjem in temu, da bi svoje nasprotnike jemali resno. Toda tisti, ki so se psihično podkrepljeno neprestano učili in verjamejo, da so nekakšna manjšina v primerjavi s “tistimi, ki nekaj pomenijo”, preprosto nimajo druge izbire, kot da svojo opozicijo jemljejo resno in jo prizadevno obravnavajo na lastnem terenu. Zapeljivost, vgrajena v prvi (liberalni) sistem je prav tako očitna, kot disciplina v drugem (konzervativnem) okolju.
Upoštevajte, da knjige nisem (op. Jeff Mirus) prebral. Moj opis sloni na zanimivem komentarju teze R.R. Renoja v junij-julijski številki revije First Things (Prve stvari) z naslovom One – Eyed Friends (Enooki prijatelji). Reno pravilno poudarja, da je ob nezmožnosti liberalcev, da bi videli približno polovico temeljnih moralnih indikatorjev, ki so pomembni za življenje človeške družbe, težko razumljivo, da liberalci vztrajajo, češ, da so samo oni razsvetljeni in tako samo oni vedo, kaj je za človeštvo najboljše. Mislim, da lahko v zvezi s tem trdimo, da nihče ni tako prepričan v svoj prav, kot moralno neobčutljivi ljudje in nihče ni tako moralno neobčutljiv kot tisti, ki svojo odlično pozicijo štejejo za samoumevno. Kakorkoli že, zelo verjetno je Jonathan Haidt prispeval še en del te zanimive sestavljanke.
** članek dr. Jeffa Mirusa prevedel in priredil France Cvelbar.
