V tednu pred nami bo minilo pet let od odločilnih dni evromajdanske revolucije, ki je odplavila ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča in njegov proruski režim. Ob tej obletnici se najprej spomnim ene izjav, ki sem jih slišal ob zadnjem obisku Ukrajine. Moja gostiteljica je neprizanesljivo dejala: ”Veste, Ukrajinci so zelo nesrečni ljudje.”
Bil je prvi pravi dan mojega bivanja v Kijevu in dejansko mi ta preprosta ugotovitev, ki je bila nedvomno izrečena iskreno, še vedno odzvanja v ušesih. Kako naj bi ob njej sploh mislil na kaj drugega? Seveda, zlate kijevske čebule kozaškega baroka so morda še bolj sijoče kot pred leti in človek se čudi, od kod energija in navsezadnje finančna sredstva, da je bilo obnovljenih toliko cerkva in postavljenih toliko spomenikov. Mihajlivski sobor z zlatim zvonikom, kjer je začasni sedež nove pravoslavne Cerkve v Ukrajini, po razstrelitvi v tridesetih letih, denimo, čisto iz nič. A kaj to pomeni, če ne prinaša zadovoljstva? Na neki način je bilo moje romanje, na katerega sem se odpravil s takšnimi pričakovanji, tedaj pokvarjeno že prvo jutro.
Večni oligarhi?
In čeprav je mogoče k temu vtisu prispevalo precej kislo vreme v Kijevu, se mi je dejansko zdelo, da utegne biti nekaj na njem. Predvsem me je v oči bodla razlika z ozračjem med mojim zadnjim obiskom poleti 2014. Kajpak je bilo takrat nekaj olajševalnih okoliščin. Bil je vrhunec poletja, od padca avtoritarnega proruskega Janukovičevega režima je minilo komaj pet mesecev in moj tedanji obisk je sovpadel s slovesnim praznovanjem obletnice krsta kneza Volodomirja Velikega leta 988. Nekaj let pozneje po drugi strani ne manjka razlogov za skrb.
Danes se zdi, da je kremeljski samodržec Vladimir Putin, ki mu je ukrajinsko ljudstvo pozimi leta 2013 in 2014 prekrižalo imperialistične geopolitične fantazije, v marsičem vseeno zmagovalec. Evromajdanska evforija se je že zdavnaj izpela. Na dnevni red so se vrnili medsebojni obračuni med politiki iz proevropskega tabora, ki so pokopali že oranžno revolucijo pred desetletjem in pol. In če nas je leta 2014 nekoliko tolažilo velikansko zaupanje, ki ga je zaradi svoje pogumne drže med majdanskim gibanjem med ljudmi v Ukrajini užival “čokoladni kralj” Petro Porošenko, se je vendarle pokazalo, da je dediščino demokratične revolucije v deželi, katere največja težava so, poleg močnih sosedov, oligarhi, zelo tvegano predati enemu izmed njih. In tako ne preseneča ugodno izhodišče “stare dame” proevropskega tabora v Ukrajini, Julije Timošenko, v anketah. Ker kot “plinska princesa” niti sama ni brez tajkunskega pedigreja, s Porošenkom pa jo povezuje dolga zgodovina medsebojnih prerivanj, je z Volodimirjem Zelenskim na sceni nenadoma tudi nekak “ukrajinski Šarec”. Dobra stran volilne tekme je le, da tokrat ne bo šlo za spopad med prozahodnim in proruskim taborom, saj slednji nima možnosti za uspeh.
Seveda postaja zaradi neugodnih trendov predsednik nervozen, spričo česar posega po zelo znanih prijemih iz Kučmovih in Janukovičevih časov. Zato bodo prihajajoče marčevske predsedniške volitve bistvenega pomena. Ukrajina na njih preprosto mora pokazati, da je drugačna od Rusije.
Nostalgija ne zmaguje
Da ni prišlo do resnega preloma z dediščino oligarhov, je seveda voda na Putinov mlin. Sam ruski predsednik je k takemu dogajanju najbolj prispeval z vzdrževanjem konflikta na vzhodu države. Vojna za Donbas se vleče že peto leto, pomorila je vsaj trinajst tisoč ljudi, številke razseljenih gredo že v milijone. Ukrajino spopad bremeni vsaj iz treh razlogov, če odmislimo nesmiselne človeške tragedije, ki so njegova poglavitna posledica. Žre ogromna finančna sredstva, nujno potrebna za obnovo opustošenega gospodarstva, s čimer se krepi vtis, da je življenje po majdanu pravzaprav na vsakdanji ravni vsaj tako neznosno kot prej. Nujnost poenotenja okrog cilja vnovične pridobitve ozemlja na vzhodu preprečuje tudi odstranjevanje korenin stanja, v katerem se je država znašla zaradi dveh desetletij in več trajajočega gospodarjenja oligarhov. In končno je za politike boj za Donbas dobrodošel izgovor, zakaj se stvari ne morejo premakniti, vsaj ne toliko, kot bi bilo potrebno. Kot ve povedati marsikak sogovornik, je vojna navsezadnje, kot zmeraj, dober posel, od katerega ima korist tudi prenekateri politik nove Ukrajine.
Seveda pa ne gre misliti, da zaradi vsega naštetega v Ukrajini zmaguje nostalgija za starim stanjem, za časi Janukoviča, Kučme ali celo Sovjetske zveze. Ne, vojna v Donbasu vsaj ljudem v zahodnem in srednjem delu države nazorno kaže, kje so izvori ukrajinske tragedije 20. stoletja. Če Ukrajincev, kot to še vedno zatrjuje, po kakšnem naključju prej dejansko ne bi bilo, jih je Vladimir Putin s svojim neprikritim velikoruskim imperializmom nedvomno dokončno ustvaril in bi si kot tak pravzaprav zaslužil spomenik v središču Kijeva.
Kam z Donbasom?
A če vojna v Donbasu v nekaterih točkah nedvomno krepi ukrajinsko voljo po samobitnosti, se njeno nadaljevanje v nedogled kaže kot nočna mora in nekaj, kar bo ohromilo vsak poskus poleta Ukrajine. Če bi bili nasprotnik res le separatisti na vzhodu, bi upanje na konec konflikta morda še utegnilo kje tleti. V položaju, ko je velika Rusija v vsakem trenutku pripravljena poseči v dogajanje upornikom v prid (kar je že večkrat učinkovito storila), takega upanja ni. Ukrajina si torej ni sposobna sama izboriti reintegracije zasedenega vzhoda. Pot do nje vodi zgolj preko zamenjave sedanjega kremeljskega carja z razumnejšo in manj megalomansko osebo, česar pa ni na vidiku. Zato bo slejkoprej dozorelo in že dozoreva spoznanje, da je pomembneje prenoviti in ohraniti Ukrajino brez Donbasa kakor vztrajati v iluziji enotne največje evropske države. Celo povrnjeni Donbas bi namreč s svojimi sovjetoidnimi atavizmi utegnil biti stalni “trojanski konj” in cokla za prihodnost države. Drugo vprašanje je, seveda, kaj sploh je zanj alternativa. Priključitev Rusiji bi se namreč podobno kot v krimskem primeru nujno iztekla v to, da bodo pokrajine, ki so se nedavno tega utapljale v utvari, da so gospodarsko najrazvitejši del Ukrajine, pristale na ravni bednih ruskih provinc. Problema, kaj pravzaprav z upornimi deli sosede, se po malem zavedajo celo v Kremlju, a ker je vladajoča ideologija nacionalboljševiški imperializem, so na novo pridobljeni kvadratni kilometri trenutno še pomembnejši od zdrave pameti. Zdi se, da bi jim bila najljubša dva scenarija, bodisi vključitev Donbasa nazaj v na papirju federalizirano Ukrajino, kjer bi služil kot stalno rusko gnilo jajce in zavora evropske prihodnosti države, bodisi ohranjanje zamrznjenega konflikta, ki bi dejansko blokiral veliko sosedo pri vseh pomembnejših korakih. Še najljubše pa bi jim kajpak bilo, če bi lahko po mili volji nastavljali in odstavljali marionete na čelu formalno sicer velike Ukrajine. Vsaj kaj takega je z majdanskim gibanjem dokončno postalo nemogoče.
V zvezi s povedanim bi se morda lahko celo zazdelo, da bi ukrajinski izstop iz vojne pravzaprav pomenil prekrižanje ruskih načrtov. Do njega kajpak ne more priti. Najprej noben ukrajinski voditelj nima tolikšne avtoritete, da bi se lahko de facto odrekel tolikšnemu kosu ukrajinske zemlje, sploh ne po smrti tolikih ljudi. Obenem bi kaj takega zvenelo kot vabilo Putinu, naj si kot samozvani poglavar vseh Rusov sveta vzame še kak kos Ukrajine ali kakšne druge dežele, morda celo Latvije ali Estonije. Nujno je torej, da zahodne države nadaljujejo s politiko nepriznavanja ruskih aneksij in s sankcijami Samo slednje, najsi bodo še tako neučinkovite, so namreč pripomogle, da fronta danes ni kje zahodno od Donbasa in da slednji in Krim še nista povezana s koridorjem.
Pomoč, ki je je premalo
Zahodna pomoč je torej tisto, kar je za Ukrajino (še vedno) življenjskega pomena. Njene težave so, tudi zaradi vojne, pač tolikšne, da jih brez podpore od zunaj ni sposobna rešiti. Če se je zdelo, da so se v bistvenih zahodnih prestolnicah ob evromajdanskem gibanju tega zavedali, se je zanimanje za velikanko na vzhodu že zdavnaj ohladilo. Nizozemska koalicija skrajnih desničarjev in skrajnih levičarjev je 2016 na referendumu recimo zrušila pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, domala tistega, zaradi katerega so ljudje na Majdanu umirali.
Položaj dodatno zapleta že leta trajajoče malikovanje povprečnega nacionalboljševika na ruskem tronu, ki se mu vdajajo tako na krščanski desnici kot na skrajni levici. Prvi se kljub vsem zdravorazumskim argumentom v razočaranju zaradi dekadentnih zahodnih trendov kot rešilne bilke oklepajo povsem nerealistične podobe ruskega predsednika kot nekakšnega “krščanskega leva” in ščita krščanskih vrednot, drugi ujčkajo predstavo o Rusiji kot prvi deželi socializma. Končno je pred leti še papež Frančišek storil nenavadno potezo, povozil pomisleke ukrajinskih grkokatoliških škofov in vernikov, ki so vendarle del njegove črede, in v havanski izjavi s patriarhom Kirilom podpisal zanje prenekatero težko prebavljivo formulacijo. Morda je to storil zaradi preprostega hlastanja po rekordih in zgodovinskih mejnikih, čeravno se zdi, da gre za del širše in pravzaprav pri ljudeh okoli papeža vseskozi vidne strategije vračanja h konservativni zunanji politiki Pavla VI. Kjer se natanko ve, koga je dovoljeno drezati, koga pa ne. Papeževa siceršnja spontanost gor ali dol.
