Dvolični Macron: Poljakom in Madžarom bi stalno žugal, Špancem pa včasih pogledal skozi prste

Francoski predsednik Emmanuel Macron

Dandanes je več kot očitno, da si je aktualni francoski predsednik Emmanuel Macron prisvojil vlogo miličnika za usmerjanje evropskega »političnega prometa«. In v sklopu tega dogajanja, v katerega so vključene članice EU, njegova piščalka rada zažvižga poljskemu ali madžarskemu avtomobilu, ki včasih zavijeta v desno brez njegove privolitve, medtem ko po drugi strani ostaja tiho, ko španski avtomobil skoraj do smrti povozi starko, ki je zgolj želela prečkati cestišče.

Primerjave so seveda simbolične, ker skušajo slikovito prikazati določen vidik dogajanja na evropskem političnem parketu v zadnjih nekaj letih. Vsekakor bi bilo zanimivo videti ravno nasprotno situacijo, in sicer da bi si poljski politični vrh blagovolil vmešavati se v notranje zadeve Francije, še zlasti v sodni sistem in tamkajšnje ravnanje z državnimi mediji. A potrebno si je zapomniti, da je Francija kajpak Francija, torej vsaj druga trdnjava na bruseljski politični šahovnici in ji je to pač dovoljeno. Ima evropski žegen. Poleg tega je v politično povezovanje na Stari celini vključena že od samega začetka, medtem ko sta se Poljska in Madžarska tej zvezi pridružili šele vrsto let pozneje.

Španska policija pretepala šibkejše, Macron pa ravnodušen   

Pa naj bo. Če se je Francija v neko skupno dobro celotne EU postavila v vlogo drugega miličnika (Angela Merkel je skupaj z Nemčijo baje v vlogi prvega), naj bo vsaj dosledna pri opominjanju ob kršenju »prometnih predpisov«. Če je Emmanuel tako kritičen do Poljske ali Madžarske, potemtakem naj bo tudi do spornega ravnanja Španije in njene agresivne policije v času referenduma za katalonsko neodvisnost. Ali pa naj enako kot v primeru Španije ravna še z omenjenima državama Višegrajske skušine: to kar počenjata poljska in madžarska vlada je notranja zadeva Poljske oziroma Madžarske in Francija se v to nima pravice vmešavati.

Zaradi Katalonije obstaja nevarnost učinka domin po vsej Evropi

Kako to, da lahko španska policija brez vaše iskrene kritike, o vaša visokost Macron, tako okrutno pretepe in zlasa 70-letno starko? Kako to, da si nič kaj preveč ne ženete k srcu ohol španski odnos do svoje province? Je to zato, ker je tako Španiji kot tudi Franciji kolonialen pristop v krvi? Kje so vse tiste razvpite »evropske vrednote« o katerih tako radi govoričite?

Ali pa je morda Španiji za njeno neevropsko početje prizanešeno zgolj zato, da bi Katalonija ostala del Kraljevine, in da bi posledično le-ta kot članica EU ostala gospodarsko čimbolj stabilna, s tem pa ne bi ogrožala celotne evropske povezave ter sprožila učinka domin po vsej Stari celini v sklopu katerega bi se lahko osamosvojile še Baskija, Škotska, Wales, Severna Irska (ki bi se verjetno združila s preostalim delom Irske), Južna Tirolska (ki bi se morda priključila k Avstriji), Flamska, Bretonija, Vojvodina, Republika Srbska (ki bi se mogoče priključila k Srbiji) in Transilvanija (ki bi verjetno razglasila unijo z Madžarsko) ITD.?

Kaj želijo bruseljski politkomisarji?

A v igri kot se zdi ni zgolj enotnost EU oziroma njena stabilnost. Kot kaže Bruselj cilja še na bistveno več. Številni evropski politikanti namreč ne sanjajo zgolj o nekakšni uniji suverenih evropskih držav marveč kar o Združenih državah Evrope – zvezi znotraj katere bi nacionalne države postale ponižane na nivo bruseljskih provinc oziroma nekakšnih upravnih enot, kjer bi imela »lokalna identiteta« predvsem in zgolj marginalno vlogo, skratka nekakšen status »fuzbalerskih« navijaških skupin.

Multikulturalizem kot orodje za dosego cilja  

Takšen sistem bi se dalo primerjati z ureditvijo zveznih držav v sklopu ZDA, kjer pripadnost Kaliforniji oziroma Floridi nima nacionalnega prizvoka. Prav zato je potrebno, če ne gre drugače, tudi s silo oslabiti narodne identitete, med drugim s hlinjeno solidarnostjo in posledično multikulturalizmom, ki ju je potrebno vsiliti še zlasti narodnostno razmeroma homogenemu vzhodnemu delu Srednje Evrope. In če se posamezne države upirajo jih je potrebno zmerjati in jim groziti. V tej luči je mogoče razumeti tudi posiljevanje s t. i. migrantskimi kvotami in v tej luči je mogoče razumeti zakaj je za t. i. »napredno Evropo«, ki goji neke samooklicane evropske vrednote, Poljska poredna in »zaplankana«.

1:0 za Višegrajsko skupino

Bruselj in njegove izpostave, torej tudi marioneta po imenu Macron, s svojim dvoličnim ravnanjem do konkretnih držav članic EU, več kot očitno izgubljajo na svoji verodostojnosti. Takšno obnašanje zmanjšuje njihovo moralno moč, kar bi lahko države Višegrajske naveze v prihodnosti s pridom izkoristile, kot vodo na mlin svoje večje politične neodvisnosti od zahodnoevropskega političnega dirigiranja.