Dve Sloveniji, mnoge Slovenije

Ideja dveh Slovenij, ki je zadnje čase spet precej v obtoku, je variacija na staro temo. Terminologija se spreminja, toda podoba o usodni razcepljenosti Slovencev na dva tabora sega v dokaj oddaljeno slovensko  duhovno  zgodovino, v čas porajanja konflikta med katolištvom in svobodomiselstvom. Tovrstna idejno-nazorska diferenciacija je nujna stopnica na poti v moderno nacijo, vendar se je pri nas hitro sprevrgla v medsebojno izključujoč spor med kasnejšima liberalizmom in klerikalizmom. Spor se je preselil na politično in ideološko raven in prerasel v kulturni boj za prevlado v javnem prostoru.

Seveda je bil bolj ali manj oster kulturni boj značilen za številne dežele, posebno za tiste z močno katoliško tradicijo, vendar pa je za njegovo slovensko inačico posebej značilna izjemna trdoživost in surovost. Med vojno je mutiral v tiste vrste revolucijo, ki po svoji zmagi pozna eno samo partijo. Oziroma, kot je šel star jugoslovanski vic, strank bi lahko bilo tudi več, pod pogojem, da so pripadniki ostalih v zaporu. Po zlomu socialističnega prisilnega jopiča je na političnem odru naravno vzniknila stara bipolarnost, čeprav pod drugimi firmami.

Stranke vse do danes vzdržujejo to podobo radikalne polarizacije, saj na ta način najučinkoviteje mobilizirajo svoje volilce. Tudi medijem reprezentacija do konca zaostrenega kulturnega boja vsakič znova prinaša berljive zgodbe in naslove, ki prinašajo klike. Spet smo bili tovrstni mobilizaciji volilnega telesa priča na zadnjem referendumu. Referendum so npr. številni mainstreamovski mediji interpretirali kar kot cerkveno vsiljevanje lastne partikularne morale. Vendar brez uspeha. Tako vkalupljanje v staro dihotomijo ni več prepričljivo, pač pa je zmeraj bolj karikatura. Karikatura, na kateri se plebs deli na tradicionaliste (torej pretežno ruralne in slabše izobražene, torej zagamane,  bolj desne) in na progresivce (torej pretežno urbane, bolj izobražene, bolj civilizirane, torej bolj leve). Skratka, komična logika iz Orwellove Živalske farme: »štiri noge dobro, dve nogi slabo«!

Klerikalci, liberalci, pomladniki, kontinuiteta, levo, desno. Vse to so prazgodovinski pojmi, ki danes povejo zelo malo, vsekakor pa ne dovolj.  Nasprotniki proslulega Družinskega zakonika npr. ne hodijo nujno v nedeljo k maši, tako kot podporniki ljubljanskega župana preteklo nedeljo niso nujno glasovali ZA.  Mnogi katoličani podpirajo liberalizacijo šolstva, toda ne podpirajo nujno resnejše liberalizacije gospodarstva, češ da naj bi ta s seboj prinesla krčenje družbene solidarnosti. V tem dvomu so si npr. sorodni s socialdemokrati. Na drugi strani lahko klasični liberalci podprejo tako liberalizacijo šolstva kot tudi resno liberalizacijo gospodarstva, saj je ta nujno povezana z resnično politično svobodo. Spet na tretji strani so skupine, ki sebe sicer pojmujejo za liberalne, ne podpirajo pa niti resnične ekonomske svobode, niti liberalizacije šolstva, ampak vztrajajo na nekakšnem etatizmu. Okviri bipolarne percepcije so še bolj preseženi, ko gre za okoljska vprašanja, npr. za vprašanje smotrnosti gradnje TEŠ6.  Ali pa, ko gre za vprašanje varčevalnih ukrepov in izhoda iz krize: kaj si volilci v resnici mislijo o »nacionalnem interesu« in o paroli o domenevno nujnem državnem lastništvu bank, ne glede na ceno? In ko gre za kritično vprašanje obsega javne uprave, so volilci res razdeljeni po starem ključu levo-desno? Ta in druga vprašanja delijo volilno telo vsakič znova, in sicer na najrazličnejše načine, v najrazličnejših razmerjih, torej lahko tudi povsem drugače, kot naj bi izhajalo iz binarne državnozborske logike. To pa v resnici dinamizira  in tudi blaži slovensko zgodovinsko razdeljenost.

Do konca zaostrena bipolarnost torej ne predstavlja več plodne idejne diferenciacije, pač pa mnogokrat le še klavstrofobično in povsem ideološko matriko, ki se priročno uporablja predvsem za diskreditacijo zagovornikov oz. nasprotnikov konkretnih rešitev za konkretne družbene dileme. Sloveniji nista samo dve, ampak jih je mnogo. Končno je prišel čas, da začnemo jemati pluralizem resno. Skrajni čas je za takšno javno kulturo dialoga, ki bo omogočala razpravljanje o stvareh samih in ki se bo izogibala agresivnemu etiketiranju in vkopavanju na eno ali drugo antično kulturnobojno pozicijo.