Ob sklepu referendumskega večera naj dodam samo dve misli.
Izjema med referendumi
Prvič, vzorci glasovanja po državi odstopajo od vseh referendumov, ki sem jih spremljal od leta 1999. To očitno pomeni, da je med volivkami in volivci vladala precejšnja zmeda. Če nič drugega, je moč reči, da pobudnikom referenduma ni uspelo predstaviti zadostnemu številu ljudi, o čem pravzaprav glasujejo. V njihovih glavah so se tako verjetno mešali sam projekt drugega tira, njegova trasa in njegova cena. Drugače ni moč pojasniti, da so tokrat prav na severovzhodu, ki je bil doslej ravno ob finančnih vprašanjih najbolj nastrojen do (domnevno ali dejansko) pogoltnih vladajočih, dejansko bistveno pripomogli k temu, da je bil delež glasov za že med dejansko oddanimi lističi višji od deleža glasov proti. Za primerjavo: v volilni enoti Ptuj so na edinem z današnjim povsem primerljivem referendumu, tistem o TET3 leta 1999, vladni predlog zavrnili z več kot 85 odstotki. Tokrat je bilo skoraj 58 odstotkov udeležencev, največ v državi, za vladni projekt. Starejši referendum je kajpak potekal v povsem drugačnih okoliščinah, a takrat bi bil dosežen celo kvorum. Po drugi strani so bile razlike med posameznimi deli države in med mestom in podeželjem bistveno manjše kot na vseh dosedanjih referendumih. Praktično v 90 odstotkih okrajev se gibljejo rezultati med 40 in 60 odstotki. Iz tega bi človek ravno tako sklepal, da je vladala povsod enaka zmeda. Zelo nenavadno glede na dosedanje referendume je tudi, da so bili za zakon bolj zagreti v Prekmurju kot v mestnem koprskem okraju in da je volilna enota Ljubljana-Center zakon tesno zavrnila, vse štiri vzhodne volilne enote pa so ga gladko potrdile. Stranski produkt vsega tega je, da ima po mnenju predlagateljev referenduma slab zakon sedaj še referendumski blagoslov (nekaj podobnega je uspelo le še zakonu o RTV Janševe vlade leta 2005).
“Sovjetizacija”
Ampak verjetno bi bilo zakon težko zrušiti, četudi bi bil predznak rezultata drugačen. Ker je le malo referendumov preseglo 30-odstotno volilno udeležbo, je bilo 340.000 glasov, še zlasti zaradi zapletene in v preproste simbole težko prevedljive vsebine (povsem drugače kot na referendumih o družinskem zakoniku), od vsega začetka skoraj nedosegljiva letvica. Kar me bolj skrbi, je nekakšna “sovjetizacija”, ki smo ji bili priča v referendumski kampanji. Njena ureditev je bila taka, da je povsem zabrisala mejo med relevantnimi in nerelevantnimi udeleženci. O “sovjetizaciji” govorim, ker se zdi, da je naša oblast, kot ji je že pred časom uspelo odriniti na rob dejansko politično alternativo, s tako rešitvijo nadomestila dejansko civilno družbo z nekakšnimi nadomestki, ki naj zakrijejo nemoč prve in ustvarijo privid velike pluralnosti. Ker sem pač Štajerec, me je recimo zanimalo, kaj se skriva za pompozno poimenovano Štajersko uporniško skupino. Razen Krpanove slike na facebooku sem našel še podatek, da je njen vodja Ivan Bolfek, o katerega iskrenih namenih kajpak nimam pravice dvomiti, na volitvah za župana Šentilja vknjižil celih enainštirideset (od skupaj 3919) glasov. Iz tega lahko res sklepamo, da gre pri štajerskih upornikih za izredno pomembno gibanje. Tudi pojav, ko se predstavnik “neopredeljenih” izkaže za glavnega propagandista vladnega predloga, zelo diši po sovjetoidnih vzorcih, v katerih protikandidati večnih predsednikov prostodušno povedo, da bodo glasovali zanje. Nazadnje je imel volivec pač vtis, da so nekako “vsi drugačni, vsi lunatični”. Sam je sicer verjetno uporabil kakšno sočnejšo besedo. In seveda ostal doma.
