V soboto popoldan sem si rekel, da bom prebral svetopisemske odlomke za nedeljsko mašo, da se vsaj malo pripravim.
In kot že večkrat prej me je spet presenetil apostol Pavel s svojim govorom o mesu in duhu. Ponovno sem se znašel pred uganko. V kakšnem pomenu naj razumem to besedilo: »Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete« (Gal 5,16-17). Nedolgo tega smo pri maši poslušali berilo iz Pisma Rimljanom, ki prav tako govori o mesu in duhu (Rim 8,1-17). Tudi takrat sem se spraševal o tem, kaj pomeni »meso« in kaj »duh«, in pri homiliji ostal praznih rok.
Ne spomnim se, da bi kdaj duhovnik v homiliji nazorno in jasno razložil, v kakšnem pomenu apostol Pavel govori o mesu in o duhu oziroma kako razume resničnost »mesa« in »duha«. Res je, da običajno pozabim, kaj duhovniki povedo v homilijah, a včasih se mi zgodi, da se mi določena stvar tako globoko vtisne v um in srce, da je več ne pozabim – posebno če jo pove duhovnik, ki Božjo besedo oznanja s svojim življenjem. Spomnim se starejšega patra karmeličana, ki je imel tako karizmo, da je, ko je začel s homilijo, v nabito polni cerkvi zavladala popolna tišina. Lahko bi slišal las, ki je padel na tla. Ušesa vseh so bila na pecljih ali kot pravi evaneglij o Jezusu: »oči vseh so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Zakaj? Ker je v homiliji vedno govoril o Božji besedi in jo razlagal na nazoren in razumljiv način. Še zdaj točno vem – in od takrat so minila vsaj štiri leta – kaj je povedal na praznik Jezusovega vnebohoda. Zgleda, da se je ta karmeličan res družil z Božjo besedo, da jo je tako prepričljivo oznanjal. Imel je dober zgled – Jezusa. Jezus je besedo svojega Očeta oznanjal tako, da je učenci niso pozabili. Globoko se je vtisnila vanje: »Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus« (Jn 2,22; prim 12,16). Kako duhovniki oznanjajo Božjo besedo? In kako je to počel Jezus?
V Novi zevezi beremo, da Jezus učencema na poti v Emavs razlaga Božjo besedo: »Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih« (Lk 24,27). Še drug primer. Jezus po vstajenju apostole poučuje o Božji besedi, da bi mogli umeti velikonočno skrivnost: »Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma« (Lk 24,45). Ali danes duhovniki to delajo?
Moja izkušnja je, da so razlage Božje besede pri maši precej površinske, če se duhovnik sploh naveže nanjo. Včasih govorijo o čisto drugih stvareh, ki z Božjo besedo žal nimajo nič skupnega. Gotovo se trudijo in jo poskušajo oznanjati. Toda zakaj potem kristjani nis(m)o poučeni o temeljnih resničnostih (naše) vere? Zakaj se to ne vidi navzven, v našem vsakdanjem življenju? Že samo to, da bi redko kateri vernik znal povedati, kaj je »meso« in kaj »duh«, nam govori o bornem razumevanju naše vere. In da ne bo pomote, v mislih nimam samo intelektualnega razumevanja Božje besede, temveč predvsem njeno razumevanje v luči Svetega Duha. Res je, da mi lahko Sveti Duh odkrije pomen resničnosti vere v globini mojega srca, ne glede na to, ali jih duhovnik sploh kdaj razloži oziroma je tega sposoben. In dejansko se to dogaja v življenju mnogih ljudi, tudi nekristjanov. Toda kakšna je potemtakem vloga duhovnikov? Kolikor vem, so poklicani, da oznanjajo Božjo besedo: »Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,4). Toda oznanjevanje Besede tudi vključuje, da jo razlagajo tako, da jo bodo ljudje lahko razumeli, sprejeli in da bo v njih obrodila vidne sadove (prim Mt 13,23). Seveda ni vse odvisno samo od duhovnikov. Če človek ni dovzeten za Božjo besedo in se ne odloči, da mu bo kakor »luč na njegovi stezi« (Ps 119,105), potem tudi duhovnikova še tako izvrstna homilija ne bo imela učinka.
Pred kratkim sem poslušal pogovor teologa Draga Ocvirka, pesnice Mete Kušar in diplomata Iztoka Simonitija o nedavno objavljeni Simonitijevi knjigi Deus vult: o vrednotah kristjanov (Slovenska matica, 2015). Meta Kušar, ki je moderirala pogovor, je Draga Ocvirka vprašala, ali se duhovniki sploh zavedajo svoje odgovornosti, ko stopijo na pot duhovništva? Zanimalo jo je, kakšna je duhovna formacija bodočega duhovnika in izrazila svoj pomislek, da je veliko duhovnikov, ki postanejo funkcionarji oziroma uradniki in ki jim je bolj pomembno, da jih ljudje naslavljajo z gospod. Toda Jezus sam pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21). Se pravi, da bi duhovnika namesto tega, da ga ljudje kličejo gospod, moralo bolj skrbeti to, kako jim bo pomagal, da bodo uresničevali voljo nebeškega Očeta.
Poleg tega so duhovniki običajno zaposleni s tisoč drugimi opravili. Kako naj potem z žarom in ljubeznijo prepričljivo posredujejo Božjo besedo ljudem, ki so je žejni? Težko. Duhovnik bi moral kristjana ali iskalca Resnice v prvi vrsti uvajati v Božjo besedo in mu znati razložiti osnovne pomene temeljnih resničnostih, o katerih Božja beseda govori. V našem primeru bi mu moral pojasniti, kaj je »meso« in kaj »duh/Duh«. Druga temeljna resničnost naše vere in našega življenje je to, kar imenujemo »telo«. Ali kristjani razumemo, kaj pomeni telo? Samo bežen pogled nam pokaže, kako pogosto se ta beseda pojavlja v Novi zavezi. Pa tu ne gre za sofisticirana filozofska vprašanja, povezana s telesom, ampak za resničnost, brez katere ne morem živeti. Seveda lahko o telesu marsikaj izkusim že sam preko svojega lastnega telesa, toda skrivnost in smisel telesa mi je končno dostopna samo po veri v Božjo besedo, ki je meso (telo) postala. In če je ne razumem, če me nihče ne uvede vanjo, ne bom mogel polno živeti svojega življenja. Tako pač je, če si to priznam ali ne. So stvari, ki jih lahko razumemo zgolj in samo v luči vere in Božje besede, tu lahko znanost kljub svojemu obsežnemu in utemeljenemu védenju o telesu samo umolkne.
Ali bom torej pri (nedeljski) maši dobil to, kar iščem in kar me globoko v srcu nagovarja? Mi bo duhovnik v homiliji približal Božjo besedo tako, da bo – če jo bom v svobodi sprejel – obrodila sadove v mojem življenju? Brez pomoči Svetega Duha gotovo tega ne bo zmogel. Zato je tako pomembna molitev samih duhovnikov kot tudi laikov, da bodo duhovniki usposobljeni za oznanjevanje Božje besede.
Smo v času mašniških posvečenj, ko novomašniki stopajo na pot duhovništva. Moja želja zanje je, da bi dan za dnem vedno bolj postajali podobni Jezusu, da bi ljudem odpirali um in jim razlagali Božjo besedo ter da bi ta v njih obrodila obilne sadove. Tako bo tudi predstava o duhovniku kot funkcionarju – uradniku postopoma izginila. In ker smo v svetem letu usmiljenja, je oznanjevanje Besede eno od sedmih del usmiljenja: »Žejne (Božje besede) napajati«.
