Država uči mladi rod, da delo ni vrednota, bolni in starejši pa so zanjo družbeno breme

Država uči mladi rod, da delo ni vrednota, bolni in starejši pa so zanjo družbeno breme.

Imeti družbo solidarnosti je hvalevredno in zelo krščansko. Da smo Slovenci zelo human narod, se je izkazalo že marsikdaj. Ko se zgodi nesreča ali bolezen, smo hitro v akciji in ni nam žal prispevati za pomoč prizadetim. Zadnji veliki primer je bil mali Kris. Velikokrat smo se izkazali tudi pri pomoči ljudem v stiski zunaj naše domovine, npr. ob poplavah v BiH in Srbiji smo tja poslali zelo veliko potrebnih dobrin. Že prav kmalu po rojstvu naše države smo na varno sprejemali begunce iz sosednje Hrvaške ter iz Bosne in Hercegovine. Čeprav smo bili šele na začetku poti, smo pomagali ljudem v stiski. Mnogi med njimi, ki so takrat v Slovenijo prišli kot otroci z mamami ali starimi starši, so se pri nas šolali in dobili državljanstvo ter so danes zaposleni in prispevajo svoj delež k razvoju naše družbe.

Slovenska država še vedno zelo veliko nameni za socialo. Razporeditev teh sredstev pa je po mojem mnenju zelo napačna. Ne glede na to, da s prispevki, davki in drugimi dajatvami prispevamo zelo velik delež zaslužene plače za solidarnost, je vsota temu namenjenega denarja omejena – kar je sicer povsem logično in sprejemljivo. Vendar ravno razporeditev teh sredstev odraža vrednote naše države. S tem zgledom pa učimo nove generacije o življenju in vrednotah.

Verjetno bi se večina strinjala z mano, da bi z veseljem prispevali v zdravstveno blagajno in da ne bi nikoli zboleli. Enako velja za prispevanje denarja za policijo. Policijo je treba imeti, toda manj ko bi ta imela dela, lepše bi živeli. Podobna zgodba je z gasilci. Prav tako bi ljudje z veseljem prispevali za izobraževalne ustanove, ki bi kakovostno predajale znanje mlajšim generacijam.

V sredstvih za izobraževanje ni videti, da so otroci naše največje bogastvo

Ko pa se srečamo z realnostjo, vidimo, da bolni čakajo na zdravljenje v nerazumno dolgih čakalnih vrstah. Ljudje v bolnišnicah nimajo pravih pogojev. Zdravstvenega osebja je premalo, zato ga uvažamo iz ekonomsko manj razvitih držav, saj ga za naše standarde plačujemo poniževalno malo.

Če bi namenili še več sredstev za izobraževanje, bi lahko zaposlili več učiteljev in profesorjev, kar bi pomenilo, da bi bilo število učencev in dijakov v oddelku manjše. Tako bi se lahko učitelj ali profesor bolj posvetil vsakemu posebej in bi kot družba imeli več od tega. Pregovorno so otroci naše največje bogastvo. V številkah izobraževanju namenjenih sredstev pa tega ni videti.

Država uči mladi rod, da delo ni vrednota, bolni in starejši pa so zanjo družbeno breme

Po drugi strani pa naša solidarna država podarja ogromno sredstev zdravim in mladim ljudem, ki preprosto ne želijo delati. Ti zneski so že tako visoki, da se nekateri mladi odločajo, da jim bo življenje na tako imenovani »socialki« kar ustrezalo in da se ne bodo zaposlili.

Mesečna socialna pomoč, otroški dodatki, izredna finančna pomoč, brezplačni vrtci in kosila, 80 odstotkov najemnine (in verjetno bi se našlo še kaj) zadoščajo za sicer malce skromnejšo, a še vedno udobno življenje. Medtem pa starejše ljudi po 40 letih delovne dobe in vplačevanja v solidarno malho puščamo preživeti s 500 evri in manj.

S takim načinom razdeljevanja sredstev, namenjenih solidarnosti, država uči mladi rod, da delo ni vrednota, medtem ko so bolni in starejši družbeno breme. Zato pozivam vse nas, da ponovno premislimo o vrednotah naše solidarne družbe. Predvsem pa smo v prvi vrsti solidarni do bolnih in starejših ter da ne toleriramo lenobe in izkoriščanja solidarnosti.