Francoski mediji o Pedru Opeki, slovenski daleč od tega
Avtor: Robert Petkovšek. Več: Družina. Leta 399 pr. Kr. je bil v Atenah usmrčen Sokrat. Živel je v predanosti resnici in pravičnosti, zato ga mnogi primerjajo z Jezusom. Zahodna civilizacija se je v dobršni meri oblikovala iz posnemanja teh dveh vélikih človeških likov. Platona, ki je bil Sokratov učenec, je učiteljeva smrt globoko prizadela. Takrat je bil star približno petindvajset let; iz razočaranja nad dogodkom je sežgal vsa svoja pesniška in druga umetniška dela – zgodbe, ki jih je do takrat ustvaril – in se zaobljubil iskanju resnice. Na oblast je hotel privesti »izvedence v resnici« filozofe, ker je resnica temelj pravičnosti, brez pravičnosti pa vsaka človeška skupnost potone v nasilje.
……
Medijev takrat niso poznali, poznali pa so izvedence v besedi, govorce, ki so krojili politiko in z močjo svoje besede usmerjali javnost. Javnost je sledila njihovi besedi. Ko so s prstom pokazali na Sokrata, se je proti njemu obrnilo tudi javno mnenje in od njega zahtevalo, naj se odpove svojemu prepričanju, drugače ga bodo odstranili – likvidirali. Platon, njegov učenec, je vse to opazoval. Videl je, da samovoljno ustvarjenje zgodb vodi državo v propad. Država, ki živi od praznih zgodb in obljub, od čehljanja po ušesih in od slepljenja src, ne more preživeti. Državo je začel primerjati z votlino, ki jo razsvetljuje le šibek sij ognja, v katerem so vidne le sence in ne stvari same. Iz senc pa si težko ustvarimo pravo podobo o izvirniku. Ta prispodoba o votlini opisuje družbo, ki ne živi od resnice, ampak od njenih senc: od zgodb, od polresnic in od laži. V okolju polresnic in laži ni bilo težko Sokrata, ki nesporno velja za enega največjih, najbolj krepostnih duhov, prikazati kot pritlehnega škodljivca in intriganta.
Prispodoba razsvetljuje situacijo, v kateri živimo. Vlogo atenskih govorcev, agitatorjev, so prevzeli nekateri mediji. Ti mediji določajo cilje, ki jim javno mnenje sledi. Ustvarjajo zgodbe, ki vlečejo za seboj mišljenje, voljo in srce, in ogrevajo ljudi za dobro ali slabo, tem v podporo, onim v škodo. Masa – moramo reči: masa! – temu preprosto sledi in ponavlja: »Če je tako pisalo, bo že držalo!«
Najbolj očiten primer takšnega delovanja medijev je »afera Rode«. Ustvaril jo je časopis Delo – s pojasnilom urednice, da »pišejo zgodbo«. Slišalo se je … Ena govorica je povlekla drugo; val je hipoma zajel vso Slovenijo in pljusknil daleč prek meja male Slovenije. Zgodba je nenadoma postala uspešen izvozni artikel; žal zanjo tujina nič ne plača, spominja pa jo na majhno deželo z zmožnostjo ustvarjanja velikih škandalov. V tem je prva, vélika zasluga časnika Delo: lahko bi si prizadeval, da bi v tujino »prodal« zgodbo o Pedru Opeki, duhovniku iz iste hiše in iz iste redovne družbe kakor kardinal Rode. A ne, to raje prepušča francoskim časopisom, ki zgodbo o Opeki obnavljajo iz tedna v teden in ljudi spodbujajo k nečemu lepemu, človeškemu, vzvišenemu …
Ne, če je mogoče škodovati »notranjemu sovražniku«, Cerkvi, se je bolje lotiti tega! Del medijev se še vedno ni odpovedal dediščini komunističnega režima, škodoželjnosti do Cerkve. Motiv za takšno obnašanje časnika zagotovo ni javni interes; je ideološki, in še bolj preprosto: psihološki, v glavah posameznikov, če ne celo zgolj fiziološki, v tem, da je kardinal Rode obtičal v »prebavnem traktu« kakega posameznika, ki ga zaradi osebnih zamer ne more in ne more »prebaviti«. Vsekakor v zgodbi, polomljeni od notranjih protislovij, ni niti kančka sledu o resnici in o iskanju resnice. Resnica je v popolnem nasprotju z zgodbo, ki jo je časnik ustvarjal – in jo je hotel še nadaljevati, kakor se to kaže v drugih medijih, satelitih Dela. A nadaljevanke je tu konec – predčasno!
Škodoželjnost pa si že utira nova pota. Takoj ko je bilo jasno, da je »afera Rode« propadla, je začel Dnevnik ustvarjati zgodbo o krivdi nadškofa Stresa za finančni polom mariborske nadškofije. Vemo, da so preiskave v teku; a Dnevnik – na podlagi subjektivnih poročil – že vnaprej razsoja, kdo je kriv. To je rdeča nit vseh omenjenih zgodb: vedo več in prej, kakor to pokažejo rezultati analiz in raziskav. Čemu torej potrebujemo analize in raziskave, ko pa lahko resnico o Cerkvi izvemo takoj iz nekaterih naših dnevnikov? Ti pravijo: »Delamo v javnem interesu!« In kaj je zanje v javnem interesu? Vsekakor ne rezultati natančnih, objektivnih, strokovnosti zavezanih analiz, ampak zgodbe, ki jih iz nekih govoric nekih ljudi nekje in nekoč ti mediji ustvarjajo povsem samovoljno v podrejenosti svojim ideološkim, psihološkim in fiziološkim nastavkom.
V mladosti je Platon pisal in ustvarjal zgodbe. Ko je videl njihovo škodljivost – to, da je bil Sokrat žrtev enakih škodljivih zgodb –, je vsa svoja mladostna dela uničil. Tudi za trenutek si ni več dovolil, da bi jih prebiral in si z njimi slepil misel in srce. Val odjav dnevnika Delo, ki ga je sprožila zgodba o kardinalu Rodetu in smo o njem brali v pismih bralcev, je bil le izraz razočaranih bralcev, ki so v duhu sledili vélikemu Platonu. Sapienti sat!
Vir: Družina.
Pozor, kardinal na oblaku!
Avtor: Aleš Maver. Več: Dnevnik. Ko sem pretekli mesec zapisal, da je Delova operacija Peter S. pravzaprav napeljevanje vode na mlin tarče, edinega slovenskega kardinala, si nikakor nisem mislil, da se bo štiri tedne pozneje na ta mlin nateklo toliko vode. A včasih je treba računati s presenečenji.
In verjamem, da so pri Delu te dni precej presenečeni. Seveda omenjeno ne zmanjšuje nebogljenosti njihovih sedanjih zaklinjanj, kaj so napisali in česa niso napisali, kaj so trdili in kaj so obdržali v malih možganih. Rokavica, vržena z neko torkovo naslovnico, je bila dovolj in preveč povedna. Dopuščala je samo en pravilni odgovor in samo enega zmagovalca.
In ne glede na vse je danes ta zmagovalec Franc Rode. Ker (si) je priskrbel znanstveni dokaz, da “Peter S. še ni našel očeta”, kot so delovci rahlo stupidno naslovili svoj članek po triumfalni novinarski konferenci.
…….
Kakor koli je že to za katoliško občestvo lahko spodbudno, je sočasno nujno korak nazaj proti “Rodetovi dobi” in devetdesetim letom. Anahronistično je pravzaprav že, da je sploh potrebna figura s svetniškim sijem obsijanega voditelja. Ni pa v razmerah, v katerih je Cerkev na Slovenskem živela zadnjih sedemdeset let, nič posebej presenetljivega. Ker jo še zmeraj preganjajo demoni preteklosti in ker se z njimi vseh dvajset let slovenske države ni soočila nič bolj kot družba v celoti, je hlastanje za svežim zrakom v podobi hitrih, bombastičnih rešitev samoumevno. In z bogato pomočjo “sovražnih medijev” tako lepo stilizirana “Rodetova doba” jih je bila polna. Zakaj bi izganjali lastne demone, če je lepše verjeti, da so vsi samo zunaj? Zakaj bi gledali v skrite predale v omarah, če je lepše uživati v spektaklih, začinjenih z gromko, včasih tudi krepko govorico? Na katero se takoj nalepi časopisna kanonada, ki nas utrjuje v prepričanju, da imamo v vsem prav in vsi drugi v vsem narobe. Ob takšni fasadi je popolnoma vseeno, kakšna zavezništva sklepa s sijem junaštva obsijani in na oblaku jahajoči voditelj. In ali so to, kar počne, dejansko koraki proč od minulosti, ki je katoliško skupnost prerešetala bolj kot katera koli druga ujma, ali pa zgolj vztrajanje pri znanih vzorcih, ki so hočeš nočeš zrasli iz nje?
Vse omenjeno bi se ob kardinalovem triumfu, ki mu ga je spet omogočil vodilni slovenski medij, verjetno morali spraševati. Pa zdaj, ko že malo pozabljeni kardinal vnovič jaha na oblaku, res ni primeren trenutek za takšna profana vprašanja. Še toliko bolj ne, ker se je v medijskem ognju pravkar znašel še njegov drugi naslednik na stolici svetega Maksima. Ki mora za razliko od kardinala, katerega pravo mesto je v “zlati Rodetovi dobi”, z obema nogama stati v sedanjosti, kakršna pač je. In je za Slovenca, katoličana in nekatoličana enako, vedno manj lepa od vsakršne preteklosti. Če se je kdaj, morda še celo pred nedavnim zdelo, da bo morda on lahko tukajšnje katoličane popeljal iz z demoni obloženega 20. stoletja, je zdaj gotovo, da naslednja leta nepreklicno pripadajo s sijem nepremagljivosti obsijanemu kardinalu in vsemu, kar predstavlja.
Več: Dnevnik
Rode – Delo: kocka je na sodišču
Avtor: Matej Steinbacher. Več: Steinbacher media. Kot se zdi, so si pri časopisni hiši Delo z zgodbo okrog domnevnega očetovstva kardinala Rodeta privoščili malomarnost. Izjave vpletenih kažejo, da so na vidiku pravdni postopki. V kolikor bo dejansko prišlo do njih, se bo s tem kocka prestavila na pravosodne organe, ki bodo imeli priložnost in odgovornost pokazati, na kakšno mesto v družbi postavljajo takšna dejanja. Če kaj, potem bi moralo biti v sedaj že nekoliko pozabljenem »nacionalnem interesu« to, da se takšna ravnanja preprosto ne izplačajo.
Spomnimo, pred kratkim so pri britanskem News of the World kot posledica škandala vdora v zasebnost morali plačati 224 milijonov dolarjev, kar je časopis, ki je bil ustanovljen davnega leta 1843 in je svoj čas veljal za najbolj prodajan časopis v angleščini, pripeljalo do njegovega zaprtja. Nauk in s tem signal sta bila jasna: takšna ravnanja niso nekaj, kar bi si želeli v britanskem okolju, zaradi česar lahko odgovorni zanje računajo s posledicami, ki ne bodo majhne. Vsaj v primeru Newsa of the World te resnično niso bile nizke. In to je pravilno.
Ker odločitve sprejemajo posamezniki, ti zanje, hočeš nočeš, tudi odgovarjajo. V primeru kardinala in vseh vpletenih pri časopisni hiši bi bilo dobro slediti takšni podstati. Najmanj, kar bi si pa želeli, pa je, da bi se odgovornost za to, očitno slabo odločitev, prenesla na druge oziroma bi se zminimirala. Takšen beg pred odgovornostjo, v kolikor postane prevladujoča praksa, ustvarja v vedenju in delovanju ljudi moralni hazard. Če posamezniki ne nosijo negativnih posledic svojih dejanj, ampak le pozitivne, potem je manjša verjetnost, da se bodo obnašali odgovorno.
…….
Več: Steinbacher media.
Propadel je poskus medijskega umora kardinala Rodeta!
Avtor: N.N. Več: 24kul.si. V medijih odmeva negativni rezultat testa očetovstva v primeru Franca Rodeta in Petra Stelzerja. Ob tem se je razkril še en primer slovenske kristjanofobije, ki se kaže v t. i. »medijskih umorih« katoličanov.
