»Dr. Marko Kremžar je eden tistih redkih Slovencev, ki jim je bilo dano preživeti najtežje trenutke slovenske zgodovine – nato pa razviti izpolnjeno in ustvarjalno življenje misleca, šolnika, pisatelja in politika, življenje ene osrednjih osebnosti slovenske politične emigracije, iz katerega so prejemali in bodo še zajemali številni Slovenci po svetu in doma.«
Tako je v nekrologu, objavljenem na spletni strani revije Zaveza, zapisal dr. Matija Ogrin, sicer urednik nekaj Kremžarjevih knjig. Marko Kremžar je umrl 11. junija 2021 v Buenos Airesu, v soboto, 19. junija, pa je bila zanj maša v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani.
Marko Kremžar je imel lepe spomine na otroštvo v ljubljanskih Mostah
Marko Kremžar je bil rojen 17. aprila 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov oče je bil urednik, v družini pa so bili trije otroci, sinovi Marjan, France in Marko. Marjan Kremžar je postal duhovnik in je bil kaplan v Trnovem v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je odhajal delovat najprej s ponarejenimi dokumenti na Gorenjsko, od koder so Nemci izgnali večino duhovnikov, in skoraj kot misijonar opravljal svojo službo. Nemci so zanj zvedeli in za njim razpisali tiralico, vendar se je počutil varnega do razmaha partizanskega gibanja. Pozneje je nekajkrat za dlje časa odšel v Srbijo med slovenske izgnance, tam pa so mu bili nevarni tudi pravoslavni in prav četniki so ga leta 1943 ubili. Drugi brat France Kremžar pa se je pridružil domobrancem in padel v Grahovem leta 1943, skupaj s Francetom Balantičem.
Na življenje v domači družini in takratnih Mostah je imel Marko Kremžar lepe spomine:
»Najzgodnejši mladostni spomini pa so svetli. Zaloška cesta je pomenila za nas otroke vrata v svet. Tam se je začenjala tramvajska proga, za izlete na Golovec, na Fužine ali k Devici Mariji v Polju je bilo treba po njej in tudi osnovna šola je kraljevala tam, kjer je še danes. Pa še nekaj skrivnostnega je bilo na Zaloški cesti, in sicer samostan sester karmeličank. … Naša družina je bila vedno navezana na te sestre, katerih sicer nisem nikoli videl, a sem rad poslušal njihovo petje.«
Do spoznanja, da slovenskemu narodu največ škode lahko naredijo komunisti, sta mu pomagala brata
Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo in še kot gimnazijec postal domobranec, kjer je bil v enoti za zveze. Zavest, da slovenskega naroda ne ogrožajo najbolj fašisti in nacisti, sta v njem zbudila brata. O tem je napisal v knjigi Leto brez sonca takole:
»Bilo je v času, ko je Marjan odhajal na Gorenjsko in je France kmalu nato izginil v hribe, v ilegalo Slovenske zaveze, ki so ji rekli »štajerski bataljon«. Ko sta brata odhajala od doma, da bi vsak na svoj način služila narodu, sta gledala glavnega sovražnika, od katerega je grozila nevarnost vsem Slovencem, v nemških nacistih in italijanskih fašistih. Komaj nekaj mesecev kasneje so partizani, ki so jih obvladali komunisti, s svojo krutostjo in podpihovanjem sovraštva prisilili tako enega kot drugega na nepredvideno pot. Za narodno in krščansko zavedne rojake v ljubljanski pokrajini so postali domači revolucionarji večja nevarnost kot zasovraženi tujci.«
Kremžarjeva leposlovna dela je navdihnila razklanost v narodu in družinah
Ob koncu vojne je pobegnil na Koroško in bil vrnjen, bil eno leto zaprt v Ljubljani – poskušali so ga prevzgojiti in izšolati za mizarja. To leto je popisal v knjigi z naslovom Leto brez sonca, ki je leta 2002 izšla pri založbi Družina. Leta 2008 je pri isti založbi izšlo delo Časi tesnobe in upanja, ki je nekakšno nadaljevanje Leta brez sonca. Zanj je prejel literarno nagrado Vstajenje, ki jo Slovenska prosveta v Trstu podeljuje Slovencem v zamejstvu in po svetu.
Po izpustitvi iz zapora leta 1946 je Marko Kremžar odšel v begunsko taborišče Spittal ob Dravi. V taborišču se je pridružil Balantičevi družini, ki jo je vodil pisatelj Karel Mauser, tam je tudi maturiral na gimnaziji, ki jo je vodil prof. Marko Bajuk. Pisal je tudi spominske črtice o svojih zaporniških dneh, kjer je zelo objektivno pripovedoval o ljudeh na krščanski strani med vojno in tik po njej. Te črtice je leta 1962 izdal v knjigi z naslovom Sivi dnevi, seveda že v Argentini. Knjiga je bila med Slovenci v tujini precej odmevna.
V Argentini je napisal še drame Razprava, Na pragu in Živi in mrtvi bratje, za katere je črpal snov tako in svojih spominov kot iz aktualnega dogajanja, v njih pa prikazuje dogajanje med drugo svetovno vojno in razklanost, ki se pojavlja v družinah. Izdal je zbirki pesmi Razmišljanja ob zmedi in Slovenska pot ter veliko esejev in strokovnih – tako ekonomskih kot socioloških in politoloških besedil, pisal pa je tudi učbenike za slovensko šolo v Argentini. Pomemben del predstavljajo njegove knjige na temo novejše slovenske zgodovine, državljanske vojne in njenih posledic.
Njegova pesem Slovenija v svetu, ki jo je uglasbil Jože Osana, je postala nekakšna himna slovenskih emigrantov.
Kariera od navadnega delavca do finančnega ravnatelja mednarodne založbe, središče pa je družina
Leta 1948 je Marko Kremžar skupaj s starši in teto iz taborišča odšel v Argentino, v Buenos Aires. Najprej se je zaposlil kot delavec v tovarni, nato je bil uradnik, ob delu pa je končal študij ekonomije in leta 1973 dosegel doktorat znanosti. Postal finančni ravnatelj argentinske veje mednarodne založbe.
V Argentini si je našel družico, sestro pesnika Ivana Hribovška Pavlo, poročila sta se leta 1957. Ustvarila sta si družino, ki je obema veliko pomenila. O tem je v pogovoru za tednik Družina povedal:
»Zame je bila družina vedno prva. Nikdar nisem postavljal nobene, ne poklicne ne kakšne druge dejavnosti pred njo. Pod tem vidikom sem skušal razdeliti svoj delovni in prosti čas: pet dni za poklicno delo, sobota za slovensko skupnost, nedelja pa za družino. Če zapraviš družino, vse drugo izgubi smisel. Vsa leta, kar sva s Pavlo Hribovšek poročena, je bila najina nedelja za družino. Kot vidite, gre za zelo preprost in kratek recept.«
Žena ga podpira tudi pri literarnem ustvarjanju in strokovnem udejstvovanju: »O stvari, o kateri pišem, pogosto že prej govoriva, vedno pa, ko dobi stvar neko obliko, jo dam prebrati najprej njej. V najini družini imava sicer razdelitev dela, poskušava pa, da ne pride do ločitve dela. Nekatere stvari ima v rokah žena, druge jaz, a o vseh se je treba kdaj pomeniti, o ‘njenih’ in o ‘mojih«’.«
Marko Kremžar je bil načelnik SLS in soustanovitelj NSi, sodeloval je s Peterletovo vlado
Tudi v družbi je bil dejaven. Leta 1984 je bil po smrti Miloša Stareta izvoljen za načelnika zgodovinske Slovenske ljudske stranke. Leto pozneje je skupino pravnikov zaprosil, naj začnejo pripravljati novo slovensko ustavo, čeprav morda razpada Jugoslavije ni nihče pričakoval, »vendar o tem, da bo sistem propadel in da bo totalitarne Jugoslavije konec, ni bilo nobenega dvoma. Prišlo je do priprave osnutka, potem so nas z ustavo prehiteli v Sloveniji«.
Pozneje je kot predstojnik stranke poskrbel, da se je zgodovinska SLS pod njegovim vodstvom priključila novonastali stranki Slovenski krščanski demokrati, Marko Kremžar pa je postal podpredsednik stranke kot predstavnik Slovencev po svetu. Pred osamosvojitvijo je na prošnjo Lojzeta Peterleta ad honorem sodeloval z Demosovo vlado v komisiji, ki je pripravljala zakone s področja gospodarstva za samostojno Slovenijo. Leta 2000 sta se stranki SLS in SKD za nekaj mesecev združili, ko so se njune poti spet ločile, je bil med ustanovitelji Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke. Sodeloval je tudi v oddaji RTVS Pričevalci.
Zavedal se je tudi pomena vzgoje mladih in je leta 1961 ustanovil Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja Marka Bajuka, kjer je bil več let ravnatelj, do leta 2008 pa je na njem poučeval.
Dr. Matija Ogrin je v nekrologu, objavljenem na spletni strani Nove Slovenske zaveze, zapisal tudi:
»Delo dr. Kremžarja je bilo zato sprva pomembno predvsem za slovensko skupnost v Argentini in za slovensko politično emigracijo; tako se je zdelo. Ob njegovi smrti pa z več distance vidimo, da je njegovo delo imelo občeslovenski pomen, da je pomembno za nas vse. Njegova prizadevanja, da je SLS v emigraciji v teku dolgih svinčenih desetletij vzdrževala stike s krščansko-demokratskimi strankami v zahodni Evropi, jih seznanjala s stališči Slovencev in tako pripravljala podporo osamosvojitvi; njegovo posredovanje pri argentinski vladi v času slovenskega osamosvajanja – vse to ima trajno vrednost, ker je vgrajeno v temelje obstoja slovenske države.
Dr. Kremžar je bil velik realist, znotraj svojega realizma pa izjemno svetel in optimističen človek. Spomnim se nekega pogovora, ki se je dotikal raznih težav in (po mojem tedanjem mnenju) slabih izgledov slovenske prihodnosti. Prijazno in vedro, a prav tako energično me je zavrnil: ‘Kje pa, prepričan sem, da je pred Slovenci še veliko več prihodnosti kakor pa imajo za sabo preteklosti!’ Na ta stavek dr. Kremžarja se večkrat spomnim, ko me dajejo slabe misli. Stavek z veliko težo, ki mu daje veljavo življenje, izpolnjeno z dobro uporabo časa in delom – pa tudi z resnim duhovnim življenjem.
Marko Kremžar je bil, čeprav o tem skorajda ni govoril, tudi človek intenzivnega duhovnega življenja: velik pomen je pripisoval molitvi za zadoščevanje grehov, zadostilni molitvi za zlo, storjeno v slovenski zgodovini in delujoče v spremenjenih oblikah še danes … Njegovo svetlo prepričanje o slovenski prihodnosti – kdo ve, od kod se je bolj napajalo: iz Kremžarjeve vitalne in delovne osebnosti ali iz njegove trdne vere?«
