Odkrito povedano, tudi jaz ne bi mnogo pomišljal, komu nameniti svoj glas, če bi bila na eni strani simpatična študentka psihologije, ki me ne bi morila z dolgočasnim programom, na drugi strani pa sivolas debelušni poklicni politik, ki bi pridigal o nujnosti zategovanja pasu.
Glasniki posebne generacije
Zato nenadni uspeh piratske stranke v Nemčiji ni posebno presenečenje. Kot cunami je najprej preplavila berlinsko poslansko zbornico, osvojila sedeže tudi v malem Posarju in zdaj v velikem slogu trka na vrata deželnega parlamenta največje zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija. V nekaterih anketah za zvezne volitve je že dosegla dvomestne odstotke in povsem resno se razvijajo debate o tem, ali bo sedela v naslednji nemški vladi.
Seveda pa lepe, neobremenjene kandidatke niso njen edini, niti ne najpomembnejši adut. Končno znajo kakšno celo večjo lepotico v svoj voz že dolgo vpreči tudi v etabliranih strankah, pa se zaradi tega redke znebijo okusa po postanem.
Prednost piratov je, da dejansko zastopajo volivce, ki jih nihče drug ne. Digital natives se jim pravi. Sam še izraza nisem poznal, sklepam pa, da pomeni tiste, ki jim je bila digitalna tehnologija položena že v zibelko. Moja generacija mednje že ne sodi, ker nam, čeprav smo se z računalniki srečali zgodaj, “računalniščina” kljub vsemu ni materni jezik. Tipičnemu volivcu piratov je. Zato njihovi funkcionarji preprosto morajo biti stari med osemnajst in trideset let. Med starejšimi s svojo nekonvencionalnostjo nagovarjajo očitno predvsem premožno, izobraženo in liberalno klientelo zelenih, drugim strankam pa se doslej niso bistveno zajedli v volilni kolač. Zeleni so bili morda v njihovi vlogi pred tridesetimi leti, zdaj so s svojimi osnovnimi mantrami enako ali bolj dogmatični kot vsi ostali. Priznati jim je potrebno zgolj, da niti v vladnih klopeh niso pozabili na zavzemanje za človekove pravice povsod po svetu.
Niso vsi “carji”
Lahko torej rečemo, da so pirati v marsičem dobrodošel pojav na dolgočasni nemški politični sceni. Kljub stalnemu tarnanju različnih dušebrižnikov, ki nekaj posameznih primerov razširijo v grozeče eksemple, “računalniščina” kot rezervna materinščina namreč gotovo prinaša več dobrega kot slabega. Piratom pa se je že zataknilo pri vrednotenju tistega, kar je bilo pred njihovo lastno digitalno dobo in s čimer se je občasno celo v njej treba soočiti.
To soočenje ni vedno mogoče po pravilih novega sveta. Hitler kljub temu, da bi v nekem trenutku zagotovo zbral več milijonov prijateljev na Facebooku, ne more veljati za “carja”. Česar nekateri v stranki niso mogli razumeti. Ne vem, ali so to dojeli po odločni resoluciji strankinega kongresa minuli vikend. Vsekakor se je simpatična študentka z začetka, ukrajinska Judinja Marina Weisband, zaradi tega in zaradi neodgovornega opletanja nekaterih z domnevno močjo “svetovnega judovstva”, poslovil od položaja glavne tajnice nemških piratov. Gotovo, da je bolj sproščen odnos do zgodovinskih zagat, ki Evropo pogosto hromijo, lahko še ena dodana vrednost novega gibanja. Vendar so meje, čez katere ni mogoče.
Pravzaprav bi si boljše politične zastopnike zaslužili tudi slovenski digital natives. A kaj, ko se bojim, da bi v specifičnem slovenskem okolju ti takoj hoteli prodajati različne “carje” sumljive vrednosti. Verjetno ne iz Braunaua, skoraj gotovo pa iz Kumrovca.
Foto: Politikaplus