Doklej še molk na bazoviški slovesnosti o zločinih storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi

Temna senca nad bazoviško slovesnostjo

V medijih sem zasledil (PD, 14. 5. 2023) izjavo tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja, neutrudnega organizatorja in nepogrešljivega spremljevalca bazoviških slovesnosti, »da je komunistična oblast po vojni potiskala tigrovce na stranski tir, da bi sama imela primat v uporu proti nacifašizmu. Toda v času odločitve oblasti o zajezitvi pisanja in širjenja spomina na TIGR sredi leta 1958 smo redno prirejali svečanosti v Bazovici, na katerih smo proslavljali naše junake.« Vsaka čast pobudnikom in organizatorjem množično obiskanih bazoviških slovesnosti, tudi za njihove napore, da je Italija komaj tričetrt stoletja po končani vojni končno »spomenik uradno uvrstila v seznam kulturnih spomenikov« (NG, 15. 7. 2023). Vendar v primeru tigrovcev in drugih primorskih domoljubov ni šlo »samo za potiskanje na stranski tir«, ampak za nekaj mnogo hujšega, o čemer pa se na bazoviških shodih ni govorilo, zato lebdi nad bazoviškimi svečanostmi ena velika senca.

Nekaj najbolj znanih primerov revolucionarnega nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, med vojno in po njej

Z osamosvojitvijo in demokratizacijo Slovenije je izbruhnila na dan množica knjižnih in publicističnih del o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod revolucionarnim nasiljem med vojno in po njej, a nisem še nikjer zasledil podatka, da bi kak govornik na bazoviški svečanosti, tudi po padcu komunističnega režima, kdaj kaj spregovoril o tem. Naj navedem le nekaj najbolj poznanih primerov o teh zamolčanih tragičnih dejstvih. Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska matica, Ljubljana, 2006) lahko izvemo o zahrbtnih likvidacijah treh vodilnih tigrovcev in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika ter o dolgoletnem mrcvarjenju Alberta Rejca, soustanovitelja TIGR-a ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji in vlačenjem po zaporih. Prav tako lahko izvemo iz knjige o množičnih zasliševanjih tudi drugih tigrovcev, o njihovih prisilnih upokojitvah in o vohljanju Udbe za njimi, tudi prek družinskih članov. Znane so povojne ugrabitve in likvidacije npr. tigrovca Franca Pelicona leta 1949, to je štiri leta po vojni (Svobodna misel, , 14. 9. 2007) , primorskih domoljubov dr. Andreja Uršiča leta 1947 in za njim še Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1995) ter vodilnega tigrovca Zorka Ščuke leta 1945 (Delo, 8. 8. 2015). Sem sodi tudi aretacija znanega tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je zabredel v mreže kominforma, ter njegova deportacija na Goli otok s posledicami, ki so ga spravile v grob pri 43 letih (PD, 7. 9. 200). Prav tako je bil razgaljen surovi medvojni umor (1944) priljubljenega velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka v ulici Rossetti v Trstu (Martin Brecelj, knjiga Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst, 2016). V oddaji Pričevalci smo pred nedavnim izvedeli najprej podatek, da je tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo Danila Zelena, vojaškega vodje TIGR-a. Zatem še pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega nasilja tudi Janko Premrl Vojko, ikona tigrovstva oziroma primorskega protifašističnega uporništva, ob čemer je primorska javnost dobesedno obnemela. K temu je treba dodati tudi zahrbtno umorjene primorske padalce, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za zvezo s partizanskim gibanjem, ki so bili tudi neke vrste tigrovci, saj so nosili glavo na prodaj za osvoboditev naroda. Od 27 so 2 ubili četniki, 4 so padli v spopadu z okupatorjem, 12 pa jih je »vzela noč«. Pod revolucionarni teror so padli tudi čedermaci in bogoslovci, saj jih je bilo po doslej potrjenih podatkih, med vojno in po njej, ubitih 19, 20 pa stlačenih v režimske zapore in gulage, kjer so prebili skupaj 82 let. Da ne omenjam množičnih »čistk«, predvsem Italijanov pa tudi Slovencev, ki jih je izvajala v Trstu in Gorici JLA, v času dvomesečne zasedbe obeh mest in Udba še po prevzemu uprave nad mestoma s strani zavezniških sil. Prava orgija zahrbtnih ugrabitev in umorov.

Vztrajanje pri prikrivanju revolucionarnega nasilja nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi tudi s strani tranzicijske levice
Kot krona te bridke usode tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom so močno odjeknili še sklepi seje CK ZKS z dne 13. 6. 1958 (Primorski rodoljub, št. 5/2001), ki so jih desetletje prikrite izbrskali ven preživeli tigrovci. Na seji so namreč obravnavali zahteve preživelih tigrovcev po rehabilitaciji TIGR-a, po proučitvi njegove zgodovine, tudi med vojno in po njej, ter ustanovitvi posebne tigrovske veteranske organizacije. A so na seji še poldrugo desetletje po vojni stresali na TIGR sledeče uničujoče ocene: »TIGR ni bilo nobeno napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilni gibanje« (Mitja Ribičič). In dalje, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher). Zato »naj vse te nam sovražne elemente (to je preživele tigrovce, op .avt.) zasliši notranja uprava (Ivan Maček). In to se je tudi dogajalo, kot so to dokazali številni seznami iz povojnih množičnih zasliševanj tigrovcev, ki jih je v arhivih Udbe odkrila Tatjana Rejec in jih objavila v svoji knjige Partija in tigrovci. Ni mi znano, da bi se kdaj partija kdaj javno opravičila za to ogabno pljuvanje po TIGR-u. In ni mi znano, da bi kdo od govornikov na bazoviški gmajni ali kdo od levičarjev, ki se tako radi nastavljajo kameram na slavnostih v spomin na junaške primorske domoljube (tigrovce, čedermace, krščanske socialce idr.) z eno samo besedo omenil navedene pljunke po TIGR-u na navedeni seji CK ZKS. Nič drugače ni npr. pri čedermacih. Ob nedavni slovesni postavitvi plošče v spomin na njihovo pogumno obrambo slovenstva na Primorskem nista po pripovedovanju udeležencev, oba svečana govornika (Gorazd Humar in Savin Jogan, zadnja dva predsednika Društva TIGR Primorske), niti z besedico omenila bridke usode čedermacev pod komunizmom, ko je bilo, kot že navedeno, zahrbtno ugrabljenih in ubitih 19 čedermacev in 20 stlačenih v režimske zapore in gulage, kjer so prebili skupaj 82 let. Pisatelj in akademik Saša Vuga je v slovesnem nagovoru ob 50. obletnici osvoboditve v Gorici dal komunistom in tranzicijskim levičarjem, ki se kot slovesni govorniki hinavsko kitijo z junaštvom primorskih domoljubov, a hkrati skrivajo pred slovensko javnostjo in v tujini (Bruselj) resnico o njihovi bridki usodi pod komunizmom, sledečo lekcijo (Slovenec, 15. 7. 1995): »Na tem slavnostnem zboru med nami niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Tu so in nas poslušajo in čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvaji dragocene dediščine. Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB-ju namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati. Če se naj politična stran, ki je to počela lahko še imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.