Dobri stari časi komunizma. Pa res?

Čas med 27. aprilom in 1. majem je že kot po pravilu namenjen nostalgičnemu obujanju časov iz rajnke Jugoslavije. Prvi datum pač simbolizira čas druge svetovne vojne, kjer so pri nas svoj triumf doživele komunistične sile. Dan upora proti okupatorju, čeprav se je na samem zasedanju le-ta slikal v podobi zahodnih sil, je pomenil enega izmed kamenčkov v mozaiku, ki je svojo nadgradnjo dobil na 2. zasedanju AVNOJa v Jajcu. Tam so partijski veljaki na podlagi neodtujljive pravice vsakega naroda do samoodločbe, kot so se sami izrazili, postavili formalno podlago novega ekonomsko-političnega sistema. Teheranska konferenca iz leta 1943, nato pogodba Šubašić-Tito iz leta 1944 in končno Jaltska konferenca iz leta 1945 so pomenile dokončno priznanje komunističnega režima s strani Zahoda.

S 1. majem se že od svojih korenin najbolj identificira delavsko ljudstvo, ki ga je komunistična parola “vsi enaki” vsaj na deklarativni ravni postavil v središče svoje biti, pa ne preseneča, da vsebina obeh praznikov sovpada. Pustimo zgodovino zgodovinarjem in poglejmo, kaj je na ekonomskem področju delalo komunistični režim tako zaželen. Podatki so iz publikacije OECD.

Leta 1985, ko je bil jugoslovanski duh še zmeraj živ, je znašal bruto domači proizvod na prebivalca vsega 2784 ameriških dolarjev. V istem času je znašal nemški BDP na prebivalca 10,198 ameriških dolarjev. To pomeni, da smo pri nas sredi 1980-ih let dosegli vsega 27.3% nemškega standarda. Če to razmerje prestavimo na današnji čas (leto 2012), bi to ob nemških 32,299 evra pomenilo 8,817 evra. (Ob takšni primerjavi implicitno upoštevam, da je vpliv bolj razvite Slovenije v okviru Jugoslavije in manj razvite nekdanje Vzhodne Nemčije v okviru Nemčije enak.) Številka 8.817 bi pomenila polovico standarda, kot ga dosegamo danes, dve tretjini standarda toliko zasmehovane Slovaške in Baltskih držav, manj od Madžarske in Poljske.

Čeprav velja prepričanje, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti, podatki kažejo drugače. Ob velikosti trga delovne sile na ravni 10 milijonov ljudi, je bilo leta 1985 brezposelnih 1.04 milijona ljudi oziroma 10.4%. Danes, ko se ta številka giblje na podobni osnovi, se nad samo situacijo zgražamo. Že res, da je imela Slovenija takrat precej nižjo brezposelnost, a vendarle je na ravni Jugoslavije le-ta predstavljala problem. Ob je treba upoštevati, da je bilo po evidencah več kot 700 tisoč ljudi zaposlenih v tujini. Emigracija je dejansko že vse od 1950-ih let pomenila manjši pritisk na trg dela. Dohodki teh emigrantov so pomenili pomemben vir dohodka (tuje valute) v državi.

Inflacija je bila problematična skozi celotno obdobje socialističnega eksperimenta, 1980ta niso bila nobena izjema. Današnji čas skoraj nične inflacije je za obdobje, ko se je že letni porast cen za 30% zdel za izjemen dosežek, neprimerljiv. Pa vendar, v drugi polovici 1980ih se je letna raven inflacije zelo približala 100%, kar pomeni, da so se cene v košarici praktično podvojile v letu. Kaj takšnega je danes nepredstavljivo. Za umiritev rasti cen se je država v 1980-ih zavezala k vodenju bolj restriktivne denarne politike, a so likvidnostne potrebe v podjetjih bile preprosto prevelike, pa se je nadaljevalo s “staro prakso” tiskanja denarja za potrebe vzdrževanja finančnega položaja podjetij. Brez ukrepov centralne banke podjetja ne bi bila v stanju poravnavanja svojih obveznosti do zaposlenih in ostalih, saj prihodki od prodaje niso zadoščali vse večjim potrebam. Podjetja so poslovala z izgubo, a ker so banke defacto financirale plače ljudi, ne preseneča občutek ljudi po sila delujočem sistemu, ki se je dejansko sesuval sam vase. Izgube so se v končni instanci pokazale v bančni luknji, kot posledica odpisov, in višini inflacije kot posledica denarne ekspanzije. Realno stanje v podjetjih je prišlo na plan šele z zaprtjem teh bančnih tranš, ko se je tudi porušilo to navidezno stabilno stanje in uspešnost poslovanja. Mnoga podjetja so propadla.

Danes, ko se toliko omenja pomoč zadolženim državam s strani mednarodnih finančnih ustanov, bi bilo zmotno misliti, da je bilo v “starih časih” kaj drugače. Se je pač delalo vse skupaj bolj na tiho, stran od oči javnosti, ki je lahko uživala brezskrbne dni. Pa vendar, leta 1981 je Mednarodni denarni sklad (IMF) Jugoslaviji odobril kredit v višini 2.1 milijarde dolarjev, kot indikator, da je bila tudi stara Jugoslavija finančno zelo ranljiva. Dolga, nominiranega v tuji valuti, ni mogoče poravnati s tiskanjem lastnega denarja, pa je bil reprogram dolga jugoslovanska realnost. Ponovno primerjava s Slovenijo: v kolikor bo država morala zaprositi za pomoč, bo prišlo do stanja, ki bo navzven podobno staro-jugoslovanskemu. Misliti, da so finančne krize stvar Zahoda, tako ne zdrži.

Kljub zasledovanju politike uvozne nadomestitve, je jugoslovansko gospodarstvo bilo vpeto v zunanje-trgovinske tokove. Še posebej po Informbiroju, leta 1948, se je okrepilo sodelovanje z Zahodom. Osnovna ugotovitev pravi, da se je uvažalo predvsem iz Zahoda (razen energentov), izvažalo na Vzhod. Trgovinski režim s Sovjetsko zvezo je bil sila zanimiv. Medsebojna trgovina je temeljila na količinskih kvotah, za katere so bile administrativno določene cene. Klirinški dolg, ki je samo do Slovenije znašal 129 milijonov dolarjev, je bil posledica presežka jugoslovanske trgovine s sovjetsko, je svoj epilog dobil z dobavo vojaške ladje. Tako je bila država vseeno vpeta v zunanjetrgovinske tokove, čeprav je temeljila na ideji samozadostnosti (koncepta, kjer se namesto stroškovno učinkovitega uvoza proizvode proizvaja, in to ne glede na stroškovno ceno).

Celotni jugoslovanski eksperiment je privedel do skovanke čudežev komunizma, ki morda še najlepše slika delovanje takratnega gospodarstva, teh “dobrih, starih časov”:

1. V komunizmu so bili vsi zaposleni.

2. Čeprav so bili vsi zaposleni, ni nihče nič delal.

3. Čeprav ni nihče nič delal, so bili vsi plani 100% izpolnjeni.

4. Čeprav so bili vsi plani 100% izpolnjeni, so bile trgovine prazne.

5. Čeprav so bile trgovine prazne, so vsi imeli vse.

6. Čeprav so vsi imeli vse, nihče ni bil zadovoljen.

7. Čeprav ni bil nihče ni zadovoljen, so vsi volili sistem.

Posamezni elementi te anekdote lahko pomenijo pretiravanje, a vendar se v njej slika duh delovanja komunizma. Drži, da so ljudje lahko dajali občutek lastne zadostnosti, a množični nakupovalni obiski obmejnih krajev vendarle kažejo na to, da pa so kljub tej svoji “skromnosti” le-ti imeli večje potrebe in pričakovanja, kot jim jih je lahko ponudil sicer hvaljen sistem. Milton Friedman se je nekoč vprašal: “Ali stare zablode sploh kdaj zamrejo?“

Pripis: razmišljanje je bilo najprej objavljeno na Steinbacher media – vsak dan aktualni komentarji, odzivi, razprave, pogledi, mnenja.