Dobre želje za 75-letnico konca vojne
Prihodnje leto bo minilo 75 let od konca druge svetovne vojne in našega državljanskega spopada. Že same biološke zakonitosti nam povedo, da lahko iz osebnega izkustva o tem času govorijo le še najmlajši udeleženci te vojne in tega konflikta. Če njihovi tedanji rosni mladosti prištejemo še dejstvo, da so – v razmerah okupacije in le sporadičnega dostopa do zahodnih medijev, interneta pa seveda še ni bilo – svoje odločitve morali, na eni in drugi strani, sprejemati v zelo pomanjkljivo in subjektivno, lokalno pogojenih razmerah, je jasno, da je njihov pogled na vojno dogajanje nujno subjektiven, čeprav zaradi tega na osebni ravni nič manj resničen.
Zakaj proti-revolucionarna ni začela odpora proti okupatorju
O objektivni podobi dogajanja v času druge svetovne vojne so nas petdeset let po njej prepričevali zmagovalci državljanske vojne in to jim je v precejšnji meri, vsaj navznoter, tudi uspelo: partizansko gibanje so povezali s splošnim evropskim bojem proti nacifašizmu, čeprav so v Evropi (tedaj poimenovani Zahod) videli predvsem imperializem in kapitalizem. Manj so bili uspešni navzven: tri četrt stoletja po koncu vojne zahodni zavezniki le zelo medlo priznavajo jugoslovansko odporniško gibanje pod komunističnim vodstvom za del tega vse-evropskega odpora. Partizanske strani namreč le predolgo ni zanimal ta kontekst, zato danes delujejo nekoliko tuje, ko se želijo udeleževati velikih proslav, npr. ob 70-letnici ključnih dogodkov na zahodni fronti. To pa kaže, da tudi vojaški prispevek partizanskega gibanja k zmagi nad nacifašizmom ni bil objektivno ovrednoten, saj je celotno povojno obdobje služil predvsem opravičevanju revolucije.
Proti-revolucionarna stran je seveda imela še kako prav, da se je uprla nasilni revoluciji, pravzaprav terorizmu. Ni pa potrebe (in le malo razlogov), da bi to utemeljevali na verski osnovi, četudi je del žrtev zares bil ubit iz sovraštva do vere. Priznati je tudi potrebno, da proti-revolucionarna stran ni opravila analize o tem, zakaj (konec leta 1944 ali v prvih mesecih leta 1945) ni prišlo do – s strani domobranskega vojaštva toliko pričakovanega – začetka odpora proti okupatorju.
Tri desetletja po koncu enoumja ni več razlogov proti takšni kritični evalvaciji proti-revolucionarne, svobodomiselne strani. Vztrajanje v kočljivem položaju okupatorju lojalnih enot je namreč bilo voda na mlin floskulam o kolaboraciji in je hkrati posredno pripomoglo k politicidu ob koncu vojne.
Prodor partizanske strani v popularno kulturo z novo partizansko kavbojko
O današnji partizanski strani skoraj ne gre izgubljati besed, saj z oživljanjem ideologije revolucionarne rdeče zvezde in poskusom prodiranja v popularno kulturo z novo partizansko kavbojko kaže, da je v celoti izgubila sposobnost za refleksijo in realnost; pravzaprav je glede tega slabše, kot je bilo leta 1991, ko je tu in tam bilo čutiti izredno previdne razmisleke o tem, da pa morda vse med vojno le ni bilo tako črno-belo.
Kakorkoli, objektivne podobe dogodkov med drugo svetovno vojno še nekaj časa ne bomo imeli, če sploh kdaj. Slovensko zgodovinopisje ostaja – za znanstveni pristop dokaj nepojmljivo – nedojemljivo za revizijo, ki je glede na petdesetletno politično poseganje v avtonomijo zgodovinopisja seveda nujno. Vprašanje je, če bodo ta vprašanja zanimala prihodnje generacije – morda, če bodo medvojni dogodki v političnem in sociološkem smislu še naprej določali tudi aktualno dogajanje.
Še živim žrtvam vojne in revolucije dati možnost, da spregovorijo
V takih razmerah je lahko za nacijo pot naprej morda prav na ravni subjektivnega: ob 75-letnici dati priložnost spregovoriti vsem, ki so bili kakorkoli ranjeni, na tej ali oni strani, od okupatorja, od partizanskega gibanja ali od proti-revolucionarnih enot. Morda pa bi le doživeli nekaj katarze, če bi vsem še živim žrtvam dali možnost, da spregovorijo?
Možnost, da bi pred spomenikom vsem žrtvam vojn ob robu Kongresnega trga (zanj je dejansko najbolj zaslužen predsednik Pahor, to bo ostalo zapisano v zgodovino) vence položili predstavniki ZZB, Tigra, Nove zaveze in kak preživeli pripadnik t.i. JvD, to je jugoslovanske kraljeve vojske v domovini, najbrž tudi petinsedemdeset let kasneje ostaja v območju politične znanstvene fantastike te razdeljene nacije. A bi veljalo poskusiti. Zaenkrat bi zadoščala že položitev vencev, brez govorov. Kajti besede so za opis te tragedije odveč.
In morda – in zato, da ne bi rušili spomenikov – bi bil čas, da nekaj najbolj vnebovpijočim spomenikom (spomenik revolucije na Trgu Republike, Kidričev spomenik nasproti urada predsednika Republike, Dražgoše…) umetniki postavijo »umetniška zrcala«, nasprotni spomenik tik ob izvornem spomeniku in z njim opozorijo tudi na drugo plat revolucije, ki je – takšno je pač dejstvo – pri nas še vedno v čislih oz. vsaj večina državljanov nima kaj dosti povedati zoper njo. Koristne bi bila tudi interpretacijske informacijske table ob teh spomenikih, a naše zgodovinopisje najverjetneje ni sposobno pripraviti za te spomenike besedil, ki bi vzdržala znanstveno-kritično presojo.
Prav tako pa bi bil tudi čas, da predstavnike nekdanjih okupacijskih držav (to so vse naše sosede) povabimo k skupnim spravnim dejanjem, k poklonom pred obeležji največjih zločinov okupatorjev pri nas. S tem bi morda vsaj nekoliko presegli našo domačo žaloigro in jo poskušali vpeti v širši evropski kontekst, ki nam tako zelo manjka. In končno opozorili na tiste, ki so gorje začeli.
Foto: Anže Malovrh /Urad predsednika RS