Te dni v cerkveni javnosti poteka prava medijska ofenziva za »poenotenje« in »obrambo škofov«. Najprej naj postavim pod vprašaj »poenotenje«. Cerkvi na Slovenskem ne grozi noben razkol. Verniki, ki še vedno hodijo v cerkev in kljub vsemu verujejo, potrpežljivo prenašajo svojo hierarhijo. Pri tem ne govorimo o župnikih, ki smo taki ali drugačni, nikoli dovolj dobri in nikoli vsem všeč, temveč o škofih in njihovih dvorih. V aferah tičimo že vsaj dve/tri leta, spremenilo pa se ni nič. Radikalen poseg bi bil, da se zamenja vso garnituro, ki je zbrana pod zvoniki stolnic in že desetletja vodi pastoralo, ekonomate in druge škofijske in medškofijske službe. Tak radikalen poseg je seveda iluzoren, ker nimamo dovolj ljudi in ker se še ni spremenila paradigma Cerkve. Kljub vsemu pa upravičeno pričakujemo nekaj konkretnih znamenj dobre volje. Dokler ne bo očitnih kadrovskih premikov, do tedaj pač ne moremo verjeti, da bo kaj drugače.
Duhovščina in verniki smo udje Cerkve. Smo ji zvesti in jo imamo radi, ampak to ne pomeni, da bomo zdaj tiho in molče gledali, kako se nič ne naredi. Poenotenja v nepoštenosti, grehu in sprenevedanju ne more biti. Čas je, da si škofje prislužijo spoštovanje in se nehajo sklicevati na službo, kajti spoštovanje, ljubezen in pokorščino, ki jim pripada po službi, to še vedno imajo. Nimajo pa tistega plusa, ki si ga človek pridobi s svojim delom, besedami in držo.
Klic iz Vrhnike ali pa vodstva Marijine kongregacije duhovnikom, oz. odličen Cestnikov članek v zadnji Družini, razumem kot orkestriran in naročen val za utišanje kritične Cerkvene javnosti. Nič argumentov, nič klica po pogumnem in iskrenem kesanju in pokori, razen pri p. Cestniku. En sam klic k poenotenju pred zunanjim sovražnikom. Obenem pa tiho diskvalificiranje vsakega, ki se ne bi pridružil uradni ali poluradni drži. Kritizerja, negativca, moramo kakor vojaka, ki v prvi svetovni vojni ni hotel brez smisla umirati, postaviti pred strelski vod. Patroni niso več svinčeni, so pa enako učinkoviti.
Čeprav sem prepričan, da Cerkev ni neka demokratična ustanova, kjer se o vsem in vsakič glasuje (to imajo protestantje in vsi vidimo, kako se oddaljujejo od apostolskega nauka) in kar določi večina, velja, sem prav tako prepričan, da nihče nima pravice, da bi od vernika zahteval poenotenje pri nepoštenostih. Torej bom še vedno vztrajal, da je potrebno ukrepati in tudi kaznovati. Predvsem pa mora ZCP veljati vedno in povsod, ne pa takrat, ko nam paše. Če velja takrat, ko hoče neka župnija prodati par kvadratnih metrov zemlje, mora tudi takrat, ko škof meče stran milijone.
Res je, Bog piše novo zgodbo Cerkve. Najprej bo to zgodba Cerkve, ki ne bo smela reči »slovenski narod je veren«, še manj »narod je naš«, kakor pravi Cestnik. Kdor tako misli ali govori, si laže ali vsaj zatiska oči pred dejstvi, kajti ljudje že dolgo živijo mimo in proti Cerkvi. Mi pa se še vedno varamo in živimo v svetu, ki ga že dolgo ni več. Zato tudi nismo sposobni v našem načinu dela ničesar spremeniti. Tabu tema je »odbijati ljudi«, pri čemer ne gre za nič več in nič manj kakor za preproste zahteve najbolj osnovnega krščanskega življenja kakor so: nedeljsko bogoslužje, molitev in dobra dela, da o cerkveni poroki in verski vzgoji otrok sploh ne govorimo.
Kmalu ne bo ljudi, zato tudi ne bo prihodkov, da bi vzdrževali mrežo župnij in vseh 2000 in več cerkva, kapel in drugih nepremičnin, ki so v lasti cerkvenih pravnih oseb. Bo treba pač prodajati in zapirati. Nikomur to ni všeč, vendar bo treba. Ali je res potrebno, da pri vseh stvareh »sila kola lomi«, da bi kaj naredili drugače?
Zdaj pa naj postavim še pod vprašaj potrebo po »obrambi škofov«. Orkestriran val v podporo škofov ne odgovarja na vprašanje, ali škofje sploh potrebujejo tako podporo. Dejstvo je, da sedanji položaj ni enak ali podoben tistemu, ki so ga katoličani prenašali pod škofom Vovkom, prav tako ni soroden onemu, ko je v Mariboru »so-vladal« Grmič. Danes trpimo zaradi zaupanja v sodelavce brez kontrole in zaradi neskončnega »foteljaštva« najožjih škofovih sodelavcev, oz. za grehe »kurije«, ki ne izvirajo od zunaj temveč od znotraj. Zaupanje je dobro, kontrola je boljša. Če res ni nobenih možnosti, da bi uveljavili nadzor, potem ga je treba ustvariti, tudi tako, da bo škofija duhovnike zaposlila kakor zaposluje laike, ne pa, da ostajamo pravzaprav brez pravno-formalnega delodajalca. Čeprav nas bo Bog sodil (naj se nas usmili!), pa velja, da smo pozabili na preprosta človeška dejstva, ki veljajo tudi v Cerkvi. Za zahtevna delovna mesta ne poznamo razpisov, kadrovanje je stihijsko, predvsem pa prepuščeno navdihom (ker smo cerkveni se sklicujemo na Svetega Duha) in neznanim merilom. Vsak duhovnik je pravzaprav dober za vse, da je le »naš«. Kako zmotno je tako kadrovanje občutimo na vsakem koraku. Negativno kadrovanje pa se maščuje vsaki instituciji z izgubo ugleda in verodostojnosti. Tudi Cerkvi.
Na pedofilski fronti je ta trenutek mir. Morda nam Bog podarja čas, da preuredimo vrste in jih strnemo, ne proti javnosti, temveč proti tej samovšečni in mogočni kliki, ki dela toliko škode otrokom in Cerkvi. A vse tiho je bilo. Ker nas zaposlujejo mariborske finance, lahko vse to počaka. Pa je res tako?
Vse preveč se sklicujemo na odgovornost pred Bogom, kar je prikladen izgovor, da nisem odgovoren nikomur. Ne svoji vesti, ne vernikom, ne nadrejenim, ne predpisom. Bog nas bo sodil, on je edini pravičen sodnik, vendar imamo tudi ljudje mehanizme, da drug drugega kličemo k odgovornosti in tako preprečimo samovoljo monarha.
Kaj storiti?
Verniku, ki ljubi Cerkev, spoštuje škofovsko službo, noče kritizirati, rušiti ali deliti, pa tudi ne more biti več tiho, ker je nepravilnosti, grehov in napak preprosto preveč, jemljejo te dni veter iz jader. Kritičen in cerkven, zgleda, da ne more biti. Če utihne, potem drži vrečo; če ne utihne, potem bo na tak ali drugačen način izobčen. Kaj storiti, kako se izogniti takemu stanju? Bojim se, da ni mogoče drugega, kakor nositi križ, ki ga Cerkev nalaga na svoje vernike. Nositi križ in ne utihniti, kajti molk v tem primeru ni zlato, temveč blato. Svoje trpljenje darovati za Cerkev, za našo prenovo in v spravo za naše grehe. Prositi za pastirje, da bi bili polni Svetega Duha in človeških kreposti. Predvsem pa poguma, da bodo spremenili paradigmo Cerkve, da se bodo upali zapustiti breg srednjeveške, ljudsko-gosposke ureditve in prešli na Cerkev občestva in služenja, da bi znali vse nas, »gospode«, potegniti s seboj, pa čeprav nam je težko že ob misli, da ne bi bili več »bog i batina« v naših župnijah. Da, človek nerad zapušča čast, moč in ugled, ki mu ga daje služba. Veste, da kralji gospodujejo nad ljudstvom… med vami pa naj ne bo tako, je nekoč rekel Jezus. Pa je med nami prav tako kakor s civilno oblastjo, čeprav se skrivamo za retoriko služenja in nismo sposobni uveljaviti niti najbolj osnovnih pravil krščanskega življenja.
Ker nočemo ničesar narediti sami, se nam bo vse zgodilo brez nas. Škoda bo velika, opustošenje mogočno. Morda bo res tisto, kar je nekoč rekel Franc Sodja CM, ko sem bil še otrok in nisem razumel, »ostala bo le majhna čreda, ki bo ohranila plamen vere«. Tudi arški župnik pravi, da »bodo prišli časi, ko bodo ljudje jokali, če jim bo kdo spregovoril o Bogu«. Torej ni samo po sebi umevno, da bo Cerkev ostala med nami.
Ne smemo gojiti lažne edinosti in braniti položajev, ki so že davno izgubljeni. Poleg osebnega spreobrnjenja, strukturne reorganizacije, moramo najti razloge, da bi Kristusa oznanjali svetu in »vse ljudi naredili za njegove učence«.
Foto: Radio Ognjišče
