Dialog v Cerkvi in družbi

Avtor: Janez Juhant. Vir: Slovenski čas, št. 27. Sporočilo mariborskega simpozija o verstvih v dialogu s sodobno kulturo.

V sklopu prireditev Maribor 2012: Prestolnica evropske kulture je bil simpozij z naslovom »Verstva v dialogu s sodobno kulturo«. Ali lahko ekumenski, medverstveni in medkulturni dialog prispeva k reševanju sodobnih vprašanj, so se spraševali udeleženci. Po pričakovanju je najbolj odmeval obisk nemškega teologa in humanista profesorja Hansa Künga. Ob tej priložnosti je bil ustanovljen tudi Svetovni etos Slovenija in izšla knjiga Priročnik svetovni etos. Vizija in njena uresničitev. Predavatelj je nekajkrat omenil pomen svetovnega etosa posebej za tranzicijske države in tudi za Slovenijo; žal pa družbo razdirajo verski fundamentalizem, nepopustljivi moralizem in postmoderni poljubnostni pluralizem.

…..

Pri nas se veliko govori o »pridobitvah OF«, o »socialnih pravicah«, »narodnem interesu« itd., kakor da bi šlo za interese Slovencev oziroma državljanov, v resnici pa gre za nadaljnje okoriščanje privilegiranih skupin ali posameznikov. Podobno se, žal, tudi za »ugledom«, »službo«, »skrbjo za odrešenje« Cerkve, cerkva in verskih skupnosti skrivajo sebični interesi skupin ali posameznikov in se zraven še razglašajo oziroma prodajajo kot »božji«. To so kali fundamentalizma in moralizma, o katerih govori Küng. Podobne stranpoti srečujemo tudi v strankarskih »politikah« in drugih tradicionalnih »svetinjah«, ki jim manjka ne le človeškega, pač pa se iz njih razraščajo korenine neopravičljivih »posebnih « obravnav in »dodatkov«.

……

Da so Cerkev, cerkve in religiozne skupnosti in njihove ustanove ne le neka »brezkrvna « tvorba pač pa skupina živih ljudi, se zavedamo tudi v katoliški Cerkvi. Ni tako, kot je v mladosti razmišljal študijski kolega iz Luksemburga, češ, da duhovniku (v talarju) ni treba iti na WC. Avreolo so nam na silo snemali v bivšem režimu, zdaj prihajajo še dodatni življenjski izzivi. Zapletenega stanja in krize (slovenske) Cerkve ni moč razreševati na horuk, medijska »mašinerija « ga le še bolj poglablja kot razčiščuje. Za to niso v prvi vrsti krivi novinarji, pač pa številni, ki prek njih »razrešujejo« bolj svoje kot cerkvene ali duhovne probleme. Predvsem boli odsotnost dialoga znotraj Cerkve, in sicer ne le na nacionalni, pač pa na svetovni ravni kar poudarja tudi Küng. Dialoško reševanje se prične z nalivanjem čistega vina pri sebi, ne z ribarjenjem v kalnem in obtoževanjem drugih ter pilatovskim umivanjem rok. Žal se mnogi, ki so soustvarjali sedanjo krizo Cerkve, vključno z dogajanjem v Nadškofiji Maribor, zdaj izkazujejo, bodisi kakor da ne bi imeli nič opravka s tem ali iščejo grešne kozle, da bi jim naložili breme, ki ga tudi sami niso sposobni nositi in obdelati. Le tako si lahko namreč razlagamo obtoževanja, ki na čudne načine prihajajo v javnost. Posebno od klerikov, ki so bili zraven kot »obveščeni« ali celo nosilci odločitev, pričakujemo prevzem odgovornosti, ne pa beg in obtoževanje drugih. Le stvaren dialog ne le o dogajanjih, pač pa predvsem o prioritetah Cerkve, ki ima duhovno poslanstvo za ljudi, vodi k dialoškim in trajnostnim rešitvam.

……

Težko je biti etičen in dialoški brez človeške zrelosti in duhovne odprtosti. Tudi o tem je govoril Küng, ko je na izrecno vprašanje poudaril nujnost, a tudi zahtevnost etične vzgoje in potrebe političnih mehanizmov za njeno uveljavljanje v današnji sekularizirani družbi, ko mnogi menijo, da »vse gre«. Zato je projekt svetovni etos kot osebna etična drža pedagoško, družbenopolitično in duhovno zahteven proces, povezan z zavzetostjo posameznikov in širše družbe oziroma kar celotne politične skupnosti. To je danes lahko le globalni proces in razumljivo, da se zato Küng obrača na vse odgovorne v svetovnih religijah in tudi na politike, čeprav zadnji, žal, praviloma sodelujejo, ko so že končali mandat. Ob stoti obletnici prvega (1893) parlamenta religij leta 1993 je dosegel soglasje pri verskih skupnostih, ki so pristopile k ideji svetovnega etosa. A teže je s politiki. Ko je na letni forum Svetovnega etosa povabil za govornika predsednika britanske vlade Tonyja Blaira z idejo, da bo tako tudi politično deloval, ni mislil, da bo sodeloval v napadu na Irak. Žal tudi verski voditelji širijo fundamentalizem in moralizem. Tega bi lahko presegla tudi katoliška Cerkev, je menil Küng.

V zgodovino človeškosti ne bodo šli nasilneži, prevaranti na vseh ravneh življenja, pač pa le ljudje, ki so gradili svet človeškosti, človeškega etosa in za to dali celo svoje življenje kot Gandi, mati Terezija, M. L. King, F. Terčelj, A. Vovk in številni drugi. Vsakdo ima priložnost, da vsak čas izbira med etiko dialoga, človeškosti ali nasiljem nad drugimi in uničevanjem sveta človeškosti. Gandi je v svojem časopisu Young India že davnega leta 1920 (22. 10.) objavil misli neimenovanega prijatelja t. i. sedem glavnih socialnih grehov: »Politika brez načel, bogastvo brez dela, uživanje brez vesti, znanje brez značaja, trgovina brez morale, znanost brez človeškosti in čaščenje brez žrtve.« Proti njim se je moč boriti le iz globokih korenin etične in dialoške človeškosti, ki se zaveda, da nas bo osvobodila resnica. Do nje prihajamo le v odprtem dialogu, odprtem za neskončne razsežnosti človeka. Vere imajo zato neprecenljiv zaklad, da te razsežnosti posredujejo današnjemu človeku, on pa ima na vseh področjih nalogo, da se ne pusti ujeti v omejene vsakdanjosti, pač pa v Avguštinovem smislu vztraja, da je pot do resnice prek notranjosti. Do nje pa prihajamo prek drugih. Pot dialoga je zato tudi pot sprave in sodelovanja in prihodnosti vsake družbe.