Pred časom, še dosti prej, preden se je pokazala globina in dolgoletna vkoreninjenost korupcije pri nas, mi je prijatelj pojasnil, kako razume korupcijo v visokem šolstvu. Profesorji se pritožujejo, je pravil, da študentje čedalje manj znajo in da niso motivirani za študij, vsaj ne tako, kot se ti profesorji spominjajo, da so bili motivirani oni sami, ko so začeli univerzitetni študij. Se pravi, da iščeš literaturo po knjižnicah, si jo izposojaš iz tujine, skrivaš redke knjige pred neposvečenimi, skratka imaš znanje za nekaj dragocenega in za nekaj, kar te bo opremilo za življenje in te postavilo nad druge ljudi. Ko torej berejo pisne naloge svojih študentov, ti nekdanji marljivi študentje, zdaj profesorji, nekaj časa vijejo roke in zavijajo z očmi, se zgražajo nad nizkim znanjem slovenščine in pravopisa in nato… jih vprašam, reče prijatelj, ali sploh kdo pri njih izdela letnik. Vsi, mu dobrohotno odprejo oči profesorji, saj so vendar naše plače odvisne od tega, koliko študentov imamo in koliko jih izdela letnik. No, to je pa čista korupcija, jim zabrusi moj prijatelj, medtem ko ga oni gledajo nejeverno, ker ne vedo, ali misli resno, in si nato najbrž tudi o njem mislijo svoje. Vsekakor bodo v bodoče bolj previdni, ko se bodo pritoževali čez študente. So ljudje, si bodo rekli, ki razumejo, da ne moreš zastaviti svoje plače za višji nivo znanja študentov, in so ljudje, kot je moj prijatelj, ki tega nočejo razumeti in trdijo, da je znižanje kriterijev znanja zaradi upanja na to, da obdržiš svoje službe, korupcija.
V luči vseh nedavnih razkritij, za katere se lahko samo čudimo, zakaj celih dvajset let ni bilo o njih nič slišati, in v luči bolj ali manj utemeljenih obtožb o korupciji bi se zdaj lahko vprašali, ali je za korupcijo sploh potrebno, da nekdo izreče obljubo o protiuslugi. Mislim, da je iz zgornje zgodbe vsakomur jasno, da to sploh ni potrebno. Saj študentje ne rečejo profesorjem, naj jim pogledajo skozi prste, ker bodo v nasprotnem izgubili službo, pa tudi profesorji ne rečejo študentom, naj se le vpišejo na njihovo fakulteto, ker bodo oni poskrbeli, da bodo kljub nedelu zanesljivo diplomirali. To ujemanje interesov teče kot namazano brez ene same besede ali obljube, kar seveda pomeni, da ni mogoče nikogar prijeti za besedo ali celo obtožiti. Ali pa kogarkoli. Predstavljajte si to čudo, da nekdo spodi iz službe celo falango profesorjev, ker je ugotovil, da so zadnjih dvajset let dajali podpovprečnim študentom nadpovprečne ocene in tako uničili ugled fakultete. Brž ko je večinsko mnenje pri nas enkrat pristalo na to, da je popuščanje pri ocenah normalno, da je normalno tudi, ko vzameš v službo prijateljevega sina in zamenjaš pol vodilnih kadrov po politični pripadnosti, smo postali vsi soudeleženci korupcije. In ko smo po malem krivi vsi, se tudi velike ribe počutijo manj krive in manj patološke. Ampak če smo iskreni, je tako ravnanje kljub vsemu bolno in izjemno škodljivo. Ljudem namreč sporoča in postavlja kot merilo ter zgled neko zelo zgrešeno in popačeno podobo o življenju, uspehu, lastni učinkovitosti in naporu: kar šteje, ni trud niti sposobnost niti vztrajnost, niti iskrenost, ampak potuhnjeno sprenevedanje in slepomišenje, skrito za izgovor, da mora človek pač od nečesa živeti. Ampak to preprosto ni res. Človek ne more živeti od sprenevedanja in ždenja v napol laži.
Ob tem pomislim, da je nekaj podobnega veljalo že v prejšnjem režimu, kjer naj bi se med delavci in oblastjo razvilo naslednje nenapisano ujemanje interesov. Delavci naj bi si rekli: Nikoli nas ne morete tako malo plačati, kolikor lahko mi malo delamo. In tako so mirno posedali in se ob tem zgražali nad sistemom. Ne rečem, da si s takim govorjenjem niso tudi dajali duška in sprostili nekaj upravičene jeze in frustracije zoper nedemokratični režim. Toda poglejmo še, kakšna je bila druga plat tega tihega pakta. Kajti na drugi strani so imeli svojo računico najbrž tudi ljudje na oblasti. Ti so si lahko mislili: Nikoli nas ne morete tako malo spoštovati, kolikor malo lahko mi naredimo za vas. No, pa naj še kdo reče, da gre tu za ujemanje interesov. Kakšnih le? Gre za ujemanje dveh cinizmov, ki nista nič drugega kot dve obliki pasivne agresije in prikritega sovraštva. To si je potrebno najbrž večkrat ponoviti: siva ekonomija ali korupcija, vsaj taka, kot je pri nas, ni spodrsljaj posameznika, ampak tihi sporazum večine, da svojega nezadovoljstva, besa in sovraštva ne bomo izrekli, ampak potihem spremenili v dejanja, ki so navidez družbeno bolj sprejemljiva. Si lahko predstavljate, kako globoko mora sovražiti svoje sodržavljane in ljudi na sploh nekdo, ki jim ukrade na primer milijon evrov? Temu se ne reče samo pohlep, priložnost, niša, slabi zakoni, klientelizem, pajdaški kapitalizem, ne, ne, to so samo olepšave in manj boleči izrazi za trdo in kruto resnico, gre za sovraštvo do soljudi, globok dvom vase in v sposobnost iskrenega sožitja med ljudmi.
Kdor namerno slabo opravlja svoje delo, ker si s tem zagotovi protiuslugo, recimo več naročil ali več prodaje, bi v normalnih okoliščinah izgubil delo ali kupce. Zakaj bi plačevali slabo delo? Vsi globoko v sebi vemo, da s podpiranjem slabega dela ne delamo usluge delavcu, ampak ga samo zazibljemo v navidez varno prepričanje, da dela dobro in da glede na okoliščine od njega ne pričakujemo nič drugega, kot to, kar je naredil, seveda slabo. Tisto, kar mu s tem obljubljamo, je samo to, da ga bomo tolerirali, dokler se bo tudi on sprenevedal, ko bo moral odgovoriti na vprašanje, ali smo zanj dobro poskrbeli in ali res živi v »najboljšem sistemu na svetu«. In kaj obljubljamo mladim generacijam, če jim podarjamo ocene? Obljubljamo jim, da od njih ne bomo nikoli ničesar pričakovali! Nobene samostojne pobude, drznosti, ustvarjalnosti, drugačnosti, skratka, nič, kar mi že ne vemo, znamo in delamo. S sovraštvom.
Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.
Foto: Flickr
