Delov cirkus

Piše: Bogomir Štefanič. Vir: Družina. Avtor opiše nekatere luknje v “kardinalovi zgodbi” časnika Delo o domnevnem Rodetovem sinu Petru Stelzerju. Štefanič opozarja, da sta dve temeljni vprašanji tega trenutka, kaj se je torej dejansko dogajalo pred dobrimi 40 leti in komu je v interesu, da se o tem danes piše.

“Na prvo vprašanje bo dal odgovor test očetov­stva, v katerega je kardinal Rode takoj ne le privolil, temveč ga preko svoje odvetniške pisarne izrecno ponuja. Ko je Peter izvedel, da pri dr. Rodetu za test ni nobenega zadržka, je – v prevodu TV Slovenija – dejal: »Odlično. To sem želel že pred meseci. Ampak zakaj je bilo treba delati tak cirkus?«”

Avtor meni, “da je »cirkus« zrežiralo Delo, ker naj bi po njihovo bil šele medijski pritisk tisti, ki bi kardinala potisnil ob zid in od njega izsilil test očetovstva, potem ko naj bi se mu poprej mesece izogibal. A v kardinalovi pisarni zatrjujejo – izjavo o tem so objavili 29. avgusta –, da dr. Rode ni dobil nobene pošte ali elektronskega sporočila od Petra ali njegovih zastopnikov z zahtevo po ugotavljanju očetovstva, zato nanjo seveda ni mogel odgovoriti. Štefanič ugotavlja, da “je iz vseh okoliščin mogoče sklepati, da so Petra in njegovo prizadevanje, da odkrije biološkega očeta, na Delu le »instrumentalizirali«, saj so dali absolutno prednost lastnemu interesu po odmevni objavi. Naknadno so ga sicer skušali zapakirati v celofan javnega interesa, pri čemer so se sklicevali na nekakšne vatikanske standarde, postavljene v »zadevi Uran«, češ: če je Urana odneslo domnevno očetovstvo, naj tudi kardinala Rodeta.” A kaj ko na Delu poznajo dvojna merila za naše in njihove. Ko je pred časom Pozareport poročal o odnosih med Vasilko Sancin in predsednikom države, jim za zainteresirano javnost ni bilo mar.

Temu v nadaljevanju sledi opozorilo na drugo dvoličnost “rumenega dnevnika”, saj se je uredništvo izneverilo lastni uredniški usmeritvi. Spomniti se velja javne opredelitve tega časnika v razpravi o družinskem zakoniku, kjer so se postavili na stran domnevnih pravic istospolnih partnerstev – tudi v imenu otrok v teh skupnostih. Iz narave stvari je jasno, da te skupnosti do otrok prihajajo tudi z umetnooplojevalnim izletništvom v tujini, kar ima za posledico otroke brez prepoznanega enega biološkega starša. Časnik torej, ki je s svojo držo ob družinskem zakoniku sporočal, da je biološko starševstvo zastarela kategorija, se je, preden bi sploh lahko bil izveden dokazni postopek (torej test DNK), z vsem »sočutjem« postavilo na stran človeka, ki išče biološkega očeta.

Štefanič v nadaljevanju komentira znamenja, da so afero sprožili podporniki škofa Urana. V podkrepitev te teze avtor opozori na “nastop vodilnega človeka civilne iniciative za obrambo dobrega imena nadškofa Urana, ki je za komercialno televizijo konec julija povedal, da je nadškof Uran le žrtveno jagnje, ki naj bi preusmerilo pozornost javnosti s pravih, resnejših problemov Cerkve, to pa naj bi bile »vnebovpijoče« prikrite moralne in osebnostne slabosti določenih članov tudi v vrhu Cerkve. Komercialna televizija je te besede »preroško« pospremila s fotografijo kardinala Rodeta v ozadju. Ni minil mesec dni od izjave, ko je bila sprožena zgodba o njegovem domnevnem sinu.” A avtor ugotavlja, da je nadškof Uran vsaj posredno povezan s svojo podporno skupino, zato ne dvomi, da bi interverniral, če bi videl, da ga privrženci branijo tako, da napadajo druge.

V zaključku prispevka novinar opozori, da se je dotaknil le nekaterih od sicer številnih lukenj v Delovi »kardinalski zgodbi«, “ki se že kaže kot »kardinalna« uredniška in poslovna napaka, nedostojna t. i. resnega tiska. V takšnem položaju ima Delo dve možnosti: »umiriti žogo« in tako vsaj delno priznati, da so šli tokrat predaleč, ali pa na vrat na nos nadaljevati oziroma še stopnjevati v isti smeri. Dosedanje izkušnje z Delom nakazujejo, da se bodo veliko raje odločili za drugo možnost, zato je kmalu mogoče pričakovati nove cerkvene zgodbe, morda v slogu: Če Rode ni oče, je pa gotovo pedofil …  Nič nas ne sme presenetiti.”

Več: Družina