Pred US Jugoslavije branil Deklaracijo o suverenosti države RS

Slovenska skupščina je pred 29 leti (2. 7. 1990) sprejela in razglasila Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije. Sprejeta odločitev je imela velik simbolen pomen. Z njo so bile jasno potrjene želje slovenskega naroda po samostojnem odločanju o lastni usodi in lastni prihodnosti. Pomenila je predvsem veliko politično spodbudo. Predvsem pa je Slovencem pomagala ohraniti visoko moralo in zaupanje v idejo lastne države. Deklaracija o suverenosti je bila tudi dokaz, da namerava slovenska politika uresničiti želje po samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

S sprejetjem deklaracije 2. julija 1990 je skupščina razglasila suverenost Republike Slovenije. Določen je bil enoletni rok za sprejem nove republiške ustave. Z deklaracijo so bili republiške zakoni postavljeni nad zvezne. Od takrat naprej so zvezni zakoni v Sloveniji veljali le, če ne bodo v nasprotju s slovensko ustavo. Z razglasitvijo primata slovenske ustave in slovenskih zakonov si je Slovenija zagotovila možnost samostojnega odločanja in delovanja. Tega dne se je dejansko pričela uveljavljati suverena država Slovenija.

V Beogradu zagovarjal odločitev slovenskega parlamenta o samostojnosti Slovenije

Potem ko smo kar hitro uresničili Demosove predvolilne napovedi in sprejeli Deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije, je nanjo takoj reagirala centralna jugoslovanska oblast, in to tako politično kot tudi pravno.

Že iz naslova tega akta je razvidno, kako izzivajoč je bil za (tedaj še močno) državo in kaj je napovedoval. Pred Zveznim ustavnim sodiščem je bila deklaracija napadana kot protiustavna. Pretila ji je razveljavitev, kar je bilo za nas tedaj sicer že ireleventno. Ko je predsednik našega parlamenta dobil obtožnico in poziv na glavno obravnavo, se je takoj odločil, da v Beograd ne bo šel sam. V Beograd je poslal dovolj nižjega predstavnika – predsednika Zakonodajno-pravne komisije.

In tako sem se moral kar dobro pripraviti. Vedel sem, da me bo »zasliševalo« 12 ustavnih sodnikov. Večina med njimi so bili ugledni profesorji. Moral bom kar dobro obvladati pravno teorijo pravice narodov do samoodločbe. Zanesel sem se, da me bo pri tem podpiral vsaj slovenski sodnik dr. Kristan, kar se je dejansko tudi zgodilo. Dogodku pa so se beograjske oblasti namenile dati tudi velik medijski poudarek.Velikanska ovalna dvorana je bila kar nabita s TV in filmskimi kamerami!

Pričakali so me z uradno prevajalko (?!!!)

Zgodilo pa se je, da je imel moj avion iz Ljubljane več kot enourno zamudo. Nič hudega, so pač vsi skupaj počakali … Ko me je uradni avtomobil pripeljal do Ustavnega sodišča v Novem Beogradu, sem že vedel, da je moralna zmaga naša, saj so me pričakali, kot verjetno dotlej niso še nobenega slovenskega predstavnika: z uradno prevajalko (?).

Predsednikov pozdrav `Dobar dan’ je v sprejemni avli takoj prevedla z ‘Dober dan’.

Od kje nenadoma takšna subtilnost do slovenskega jezika, ko pa so že desetletja slovenski politiki v Beogradu hlapčevsko tolkli ‘srbohrvaščino’? Bili so realisti in vedeli, da je v Sloveniji sedaj na oblasti Demos in morda tudi to, da jaz v njem sodim bolj v ‘trdo’ jedro, s še posebno občutljivostjo do jezika in nacionalnosti, o čemer jih je morda podučil kar dr. Kristan.

Ker niso hoteli narediti še kakšne nepotrebne proceduralne napake, so prebrali vse številne določbe o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov in aktivirali prevajalne naprave, ki so bile dotlej tam v glavnem neuporabljene. Priznam da sem si slušalke pred vsemi uperjenimi kamerami nadel predvsem iz načelnih razlogov in da me je sprotni prevod bolj motil, kot mi je koristil (saj sem vse razumel), vendar sem se (tudi jaz) zavedal pomembnejšega načelnega učinka, predvsem pa tega, da dosledno uporabljam slovenski jezik.

Ocenjujem, da sem ustno obrambo slovenske samostojnosti dobro izvedel, čeprav je bil rezultat seveda že vnaprej znan: vsi sodniki, razen slovenskega so glasovali za ugotovitev neustavnosti naše Deklaracije.

Poudarjam, da je šlo vsaj z naše strani za povsem formalen dogodek, ki ni in ne bi mogel (več) preprečiti naše usmeritve. Temu ustrezen je bil tudi medijski odmev, saj so bili naslednji dan članki v slovenskih časopisih dokaj majhni (sicer na prvih straneh), v beograjskih pa veliko obsežnejši.

Vir: Tomažič, Anton. 2018. V objemu slovenske pomladi. Celovec: Mohorjeva, str. 431.