Izvor težav v slovenskem pravosodju ni civilna družba, ki se zavzema za obtožene, ampak dediščina tovarišev v usnjenih plaščih.
Moj dedek je bil sodnik. Po drugi vojni je bil kazensko premeščen iz Ljubljane v Kočevje, ker je sodil po veljavnih zakonih in ne v skladu z željami vplivnih »osvoboditeljev«. Ko se je lahko vrnil delat v Ljubljano, je hodil k nedeljski maši zjutraj ob šestih. Ne, ker bi menil, da bo njegovo obiskovanje maše ostalo za tovariše v usnjenih plaščih neopaženo, ampak da je dal Udbi signal, da se želi izogibati težavam z oblastjo.
Na to epizodo v naši družinski zgodovini sem se spomnil, ko sem v Delu prebral članek:
»Florjančič molil za pravično sodstvo«. Članek problematizira udeležbo predsednika vrhovnega sodišča pri maši, pri kateri je somaševal in pridigal dr. Tadej Strehovec, ki ga državno tožilstvo obtožuje »javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti.«
Podnaslov članka navaja, da je bila maša v podporo dr. Strehovcu. V resnici je bila to vsakoletna »rdeča maša«, v mnogih državah tradicionalna evharistična daritev, pri kateri se zberejo pravniki ob začetku sodnega oziroma akademskega leta. Morda je kdo prišel k maši, da izkaže solidarnost z dr. Strehovcem, a sodniku, ki podpore javno ni izrazil, udeležbe pri maši nikakor ni mogoče očitati.
V članku je sodniku Florjančiču omogočeno, da pojasni nesmiselnost sumničenj, vendar članek kot celota razpihuje predsodek, da veren sodnik, tak, ki hodi v cerkev, ne more biti nepristranski; včasih bi rekli, da ni moralno-politično neoporečen.
Članek je bil objavljen šele devet dni po samem dogodku, »naključno« na isti dan, ko je bilo objavljeno, da je Mirko Krašovec oproščen vseh obtožb v primeru Betnava, ter na dan, ko je bila sodna obravnava proti p. Strehovcu. Pojavili so se tudi drugi članki izpod peresa preverjenih družbenopolitičnih delavcev, ki opozarjajo, da naj bi bili sodniki in tožilci pod pritiskom »desničarske« civilne družbe.
Obseg ne dovolj dokazanih obtožb in posledično oprostilnih sodb v politično zanimivih primerih je v zadnjem času že tako velik, da bi tudi politično neangažirana večina lahko posumila, kaj je glavni problem slovenskega pravosodja.
Izvor težav ni civilna družba, ki se zavzema za obtožene, ampak dediščina tovarišev v usnjenih plaščih.
Članek je bil prvotno objavljen v 44. številki tednika Družina (2018).
