Dan reformacije – čigav praznik?

Na predvečer „Dneva reformacije“, slovenskega državnega praznika, je bila v Cankarjevem domu osrednja spominska slovesnost, na kateri je govoril podpredsednik slovenske vlade in minister za Slovence v zamejstvu in posvetu Matej Arčon.

Pojem „reformacije“ je izpeljal iz latinskega neologizma reformatio iz poznega srednjega veka, izpeljanega iz glagola formare – oblikovati, kar bi skupaj s predpono re- (zopet, pre-) pomenilo lahko dvoje: 1. vrniti v staro obliko, ali: 2. preoblikovati, dati novo obliko. Pojem sam, podobno kakor „protestantizem“, na prihaja od protagonistov tega gibanja, ampak „od zunaj“, podobno kakor v času apostolov poimenovanje „kristjani“ ni prišlo od Jezusa samega ali njegovih apostolov, ampak ga prvič najdemo, da so s to besedo pogani v Antiohiji imenovali prve Jezusove učence (Apd 11,26).

Reformacija nikakor ni samo verski pojav, povezan z imeni kakor: Luther, Calvin, Zwingli, Hus ali pri nas Trubar. Poznamo tudi serijo rimsko katoliških reform, da ne omenjam reform evropskega javnega šolstva, ki učinkovito vračajo narode v stanje nepismenosti, in kjer so bile šolske reforme še posebej učinkovite tudi na Slovenskem.

Kakšen je svetni, tako tudi politični pomen „reformacije“, tudi če gre za dogajanje v cerkvah, ni treba ugibati. Saj je nekaj prvin tega naštel, kakor že vsi dosedanji govorniki na teh proslavah, tudi letošnji: prva slovenska knjiga, začetek slovenske književnosti, začetek slovenskega šolstva, poimenovanje in koncipiranje slovenskega naroda, in kot zadnji sad tega dogajanja: ustanovitev slovenske države v letu 1991. Je to napačna razlaga tega pojma? Ne. Politika ima pravico imeti in razlagati svoj pogled na to dogajanje, in v tem smislu govorniku ne moremo oporekati. Ni govoril v ključu tako ali drugače dojete vere, pač pa v ključu tega, kar v tem zgodovinskem in tudi aktualnem pojavu vidi politično zainteresirano oko.

Kakor ima vsaka transcendentalna vera, tudi če njen nauk ni res od Boga, ampak je sad človeškega religioznega naprezanja, katerega svetopisemski simbol je Babilon, kamor med drugimi sodi tudi islam, ki postaja prevladujoča religija tudi v Evropi, Evropa pa bo morda prej kakor si moremo predstavljati, res postala kalifat, še kako močan vpliv tudi na pravno, politično in družinsko ureditev, kakor tudi na sektorje socialnosti, zdravstva, šolstva, kulture, znanosti, umetnosti, tudi športa, tako tudi proces, ki mu pravimo „reformacija“ in pri tem najprej pomislimo na Luthra, čeprav on ni bil prvi „reformator“ v zgodovini zahodne cerkve, ni ostal brez močnih sledov tudi na teh svetnih področjih. O tem je izdatno pisal sociolog Max Weber v svojem znamenitem delu Die protestantische Ethik und der Geist des Kapitalismus (Protestantska etika in duh kapitalizma, 1920). Že bežni pogled na evropski „kontinent“ (v resnici le evrazijski polkontinent) pokaže, da je največ demokratičnih struktur, največje upoštevanje človekove svobode in dostojanstva, njegovih pravic, kakor tudi največ socialnih rešitev, največja izobraženost itd. prav v deželah, kjer se je uveljavila reformacija. Tako ni čudno, da je to tudi civilizacijska in kulturna kategorija in ne samo specifičen izraz v zgodovini krščanstva. Govoru podpredsednika slovenske vlade in ministra Mateja Arčona tako ne bomo ugovarjali, ker ima v ključu svojega poslanstva povsem prav.

Naše vprašanje pa je, ali je „Dan reformacije“ tudi praznik kristjanov, ali pa je to le praznik slovenskih narodnih in državnih ustanov in struktur?

Odgovora na to ključno vprašanje ne moremo dobiti nikjer drugje, kakor pa tam, kjer imamo tudi vse odgovore na temeljna vprašanja naše vere, torej v Božji besedi, podani v Svetem pismu ali, po grško, v Bibliji. To je še posebej pomembno reči, saj prav letos obhajamo 440. obletnico izida prvega celotnega prevoda te knjige iz izvirnih jezikov: hebrejščine, aramejščine in grščine Jezusovega časa. To za nas tako pomembno leto – 1584 – pa je za nas pomembno še po hkratnem izidu druge knjige, namreč prve znanstvene slovnice slovenskega jezika, napisane v latinščini: Arcticae Horulae (Zimske urice, 1584). Tudi ta sinhronizacija med versko in svetno, jezikoslovno knjigo, ni naključna in potrjuje našo začetno tezo, da ima človekova vera nujno izrazito močan vpliv tudi na druga področja človekovega osebnega in skupnega življenja; če je to vera, razodeta od živega Boga, potem so ti vplivi izrazito dobri – če gre za religiozno porojenega, torej človeško izmišljenega, koncipiranega boga, potem so ti vplivi deloma lahko nekaj časa tudi dobri, saj brez dobrega pologa ni mogoče uspešno zavajati, trajno in celostno pa se vedno izkažejo za naraščajoče zlo v takem človeku in v taki skupnosti, k se s tako vero napajata. Vsak resničen vernik je hvaležen tudi za Bohoričevo slovnico – nikoli pa je ne bo imel za smisel in cilj take verske prenove, kakor jo Kristusov vernik razume pod pojmom „reformacije“, čeprav sam tega pojma ne potrebuje. Ne bo tega in drugih sranskih dobrih učinkov in sadov zanikal ali omalovaževal, nasprotno, tudi zanje se bo resničnemu Darovalcu, namreč Bogu samemu zahvaljeval in ga prosil, naj mu da, da bi te darove uporabljal v Božjo slavo in resnično korist in veselje ljudem, vedel pa bo, da to v verskem ključu ni bistvo tega dogajanja ne v zgodovini pred pol tisočletja, ne danes, ne jutri.

Ker pa je beseda reformacija latinska sestavljenka, torej re-formacija (obnovljena ali pa prenovljena formacija, torej oblika), tega pojma v raznih prevodih Svetega pisma najbrž ne bomo našli. Tudi sam ga nisem našel. Šele po nekaj odloženih prevodih, ki so mi na voljo, sem se domislil, da moram vendar seči po Vulgati, se pravi latinskem prevodu Svetega pisma. In ko sem odprl Vulgato, prevod, ki ga je v letu 393 po naročilu papeža Damasa dokončal naš rojak, čeprav ne tudi naš sonarodnjak, Hieronim, rojen najbrž nekje blizu meje med danes slovensko in hrvaško Istro, sem zelo hitro naletel na to, kar sem iskal. Tule govori Pismo, in po Pismu Bog:

„… et nolite conformari huic saeculo sed reformamini in novitate sensus vestri ut probetis quae sit voluntas Dei bona et placens et perfecta“ – „In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno” (Rim 12,2).

Reformacija, kakor naj bi jo razumel ta, ki res hodi za Kristusom, je tako Božja zahteva slehernemu človeku na zemlji, ne glede na njegovo narodno, jezikovno, kulturno in religiozno ozadje in dediščina, s katero je odraščal. Vse to mora pustiti za sabo in se pustiti Bogu preobraziti, obnoviti, po latinsko torej reformirati svoj um, da bi se jim zgodilo to, kar je kača s pervertiranim namenom in zavajanjem v nepokorščino Stvarniku in tako v prvi greh lažnoo obljubljala prvima človekoma, tu pa Bog to obljublja in vsakemu, ki to veruje, tudi takoj izpolni: resnično reformacijo svojega srca, v kateri Pismo vidi človekov um.

Če bi začetniki reformacije, ki jim kljub njihovi nepopolnosti in zmotam, ki jih niso zaznali, dojeli reformacijo v tem smislu, bi spor ne nastal med Rimom in Wittenbergom, med rimskim škofom in avguštinskim menihom in profesorjem filozofije v Wittenbergu, med katolištvom in protestantizmom, pač pa v vsakem človeku posebej med „starim Adamom“, kakor Pismo imenuje človeka, ki še ni rojen na novo in tako ni odrešen, in med novim, prerojenim Kristusovim človekom, saj, kakor pravi Pavel: „Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni“ (1 Kor 15,22). V vsakdanjem življenju bi to pomenilo, da bi novo rojeni kristjani odgovarjali na nasilje iz Rima in njegovih nacionalnih središč in filial tako, kakor so prvi kristjani tri stoletja dolgo vztrajali in se rimskemu cesarskemu preganjanju in morjenju niso upirali z lastno uporabo sile in niso prelivali krvi poganov. Tako bi bila kristjanom še enkrat dana velika zmaga, ne da bi se enkrat samkrat spozabili nad telesom teh, ki so jih preganjali in morili. In če tako ne bi imeli strašne tridesetletne vojne med katoliškimi in protestantskimi kralji in knezi, bi nam bile prihranjene tudi vse naslednje vojne v Evropi, vključno s tem, ki jo prav evropski oblastniki, ki so še včeraj kot študentje silovito demonstrirali, razbijali, požigali in tudi ubijali, da bi bil narejen mir in vojske odpravljene, pripravljajo danes z zlaganim zaklinjanjem, da branijo „evropske vrednote“, ne da bi pri tem pošteno povedali, katere „vrednote“ naj bi to bile, a to tudi ni potrebno, saj sta tržnica za ljudstvo in borza za vladajočo elito odprti, da lahko vsak sam vidi in presodi, kaj in za koliko je v Evropi na prodaj, kar je zadnja konsekvenca vsake „vrednote“. Evangelij namreč ne pozna „vrednot“, pozna le Gospodova naročila, zapovedi, obljube in napovedi.

To je resnična reformacija iz duha evangelija. In dan te reformacije ni spomin na legendo o pribijanju Luthrovih 95 tez na vrata wittenberške cerkve, saj te še vedno niso pomenile popolno vrnitev k celoti evangeljskega nauka in k celoti Kristusovega bitja, kar sestavlja resnično razodeto vero po Kristusu in njegovih apostolih. Ta dan je dan Gospodovega vstajenja, saj je to, kar je od resničnega nauka še globlje in še bolj pomembno, izpolnitve Jezusove obljube, da bomo: „… prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja“ (Rim 6,4).