Pred nami je torej dan, kakršnih je slovenski prostor v 19. in 20. stoletju doživel že precej. Zaradi njega se bo večina Slovenk in Slovencev morda za trenutek počutila pomembna, a nazadnje nas bo kot skupnost prej ali slej sram. Vprašanje je sicer, kako bomo ta sram zakrili. Ali tako, da bomo Putinov obisk potisnili v podzavest, ali pa tako, da bomo, da se ob misli nanj ne bi počutili tako butasto, spet enkrat na račun preteklosti pogršali svojo (takratno) sedanjost, kot zna povedati dr. Žiga Turk.
Kajti dejstvo je, da ves prometno-logistično-politični cirkus velja zgolj nekemu ne pretirano sposobnemu in ne pretirano prodornemu samodržcu za nekaj gospodarskih drobtinic in za nekaj ideološkega prestiža predvsem starejšega dela tukajšnje politične elite. Največja napaka bi bila, če bi nasedli Putinovim apologetom in verjeli, da to, kar ponuja ruski predsednik, predstavlja neko še nedoživeto novost. Nikakor, takšnih regionalnih »silakov«, kot je on, ki so vsi gradili »vse novo«, pristali pa v blatu, je evropska zgodovina 20. stoletja vse polna. In Putin niti ne sodi med najbolj vizionarske med njimi.
Izgubljeni med matjuško in socializmom
Zakaj se bo torej glavnina Slovenk in Slovencev jutri sončila v misli na izjemno milost gospodovega obiskanja in vzela v zakup celo za ta letni čas nepredstavljivo prometno odrekanje? Odgovor je v čudni mešanici utopičnih predstav o Rusiji kot »prvi deželi socializma« in hkrati o neskončno dobri matjuški za Uralom, katere sijaj je sicer najimenitnejši ravno zaradi tega, ker so bili realni stiki slovenskega človeka z njo dokaj omejeni. Putinova država naj bi predstavljala kar oboje, zato se ob Predsednikovem obisku cedijo številni levi in presenetljivo veliko desnih. Vendar lahko sistem v Putinovi Rusiji imenujemo z mnogimi izrazi, socialističen pa gotovo ni. In sedanjo matjuško Rusijo lahko kot vir duhovnega preporoda vidijo samo tisti, ki vrednote zamenjujejo z oguljenimi praznimi gesli, pobožnost z maškaradami in duhovne velikane s politikantskimi karieristi. Navsezadnje so bile Rusiji kakršne koli prave duhovne korenine spodrezane že z boljševiško revolucijo, torej znatno prej kot dekadentnemu zahodu, proti kateremu naj bi se z injekcijo boljševiško-pravoslavnega putinizma pravzaprav borili. Mimogrede: ko bi se Ruska kapelica, ki je neprostovoljno ponudila izgovor za jutrišnji poletni pust, kar Bog ne daj, po naključju znašla na ozemlju Sovjetske zveze, bi tam nekje konec dvajsetih, v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja spričo svoje izpostavljene lege skoraj gotovo zletela v zrak. Seveda bi jo danes že obnovili. In v Putinovem slogu zgradili lepšo, večjo in starejšo od prejšnje.
Lahko bi bila velika
Seveda, Rusija bi lahko bila velika. Lahko bi bila resnična duhovna, kulturna, politična in gospodarska velesila, h kateri bi se s ponosom ozirali za zgled. Samo za kaj takega Putin najprej ne bi smel biti njen predsednik. Ker je enooki lahko kralj samo v deželi slepih in ker je tretjeligaški kagebejevec lahko absolutni gospodar samo tam, kjer prave potenciale zatirajo. Kjer za ustvarjalnost, ki bi preobrazila vse naravno in duhovno bogastvo dežele v nekaj res velikega, ne more biti prostora. Kjer sta že brada in nekaj prežvečenih parol dovolj, da se imaš za Dostojevskega. Zato se že zelo dolgočasim ob zgodbicah, ki mi jih kar naprej prodajajo, češ, da pregovorno globoka ruska duša že od nekdaj koprni prav po takem gospodarju, kot je Putin. Navsezadnje začenjajo take pripovedke po malem že žaliti mojo pamet.
Ampak o tem bomo razmišljali takrat, ko nas bo sram. Zdaj nam ostaja bleščeči, naravnost iz 19. stoletja uvoženi teater neizmerne sorodnosti po krvi. In se sploh ne zavedamo, kako groteskno pravzaprav Slovenci delujemo kot malikovalci velikega brata z vzhoda, navdušenca prav nad tisto ideologijo, ki je podobno male narode v mlinu asimilacije mlela (in jih pravzaprav še melje) kot za stavo.
