Ko je Edvard Kocbek leta 1951 napisal uvodno novelo svoje zbirke Strah in pogum, ji ni po naključju dal naslov Temna stran meseca. Njegovo pisanje je bilo namreč zelo intimno v prvi vrsti namenjeno olajšanju vesti, obračunu z lastnim molkom in strahopetnostjo. Kocbek se je počutil krivega, ker je bil tiho, čeprav je njegova notranjost kričala od nemočnega besa: “Naj odkrito povem, da sem bil vse življenje strahopetec in da sem se doslej brez uspeha bojeval zoper to telesno in duševno muko.”
Kje so bili intelektualci v času, ko je bilo, kot je zapisal v Črni orhideji, zlo prispodoba nečesa, kar nas “prebuja in čisti”? Tiho so bili, ko je revolucionarni delirij zmagovalcev polovico slovenskih brezen napolnil s trupli krivih in nedolžnih. Molčali so, ko bi bili morali spregovoriti v obrambo civilizacije in kulture. A je totalitarna krutost premagala poslednjo trohico spodobnosti, zato še tolikanj bolj velja misel, ki jo je zapisal poljski intelektualec Leszek Kołakowski: “Zgodovine se ne učimo zato, da bi vedeli, kako ravnati ali uspeti, ampak zato, da vemo, kdo smo.”
Uvodna digresija je nujna, če hočemo celovito razumeti “kompleksnost slovenskega uma”, do katerega kljub poskusoma Kocbeka v petdesetih in Spomenke Hribar v začetku osemdesetih – če se ustavimo le pri vprašanjih človekovega dostojanstva, posvečenosti mrtvih in svetosti življenja – nismo sposobni vzpostaviti neprizanesljive in kritične distance. Če bi jo lahko, potem si danes nihče ne bi drznil manipulirati z medvojnim nasiljem in s povojnimi pomori, ki mečejo senco na vse, kar je bilo v našem uporništvu pozitivnega. Še več, zaradi omahovanja intelektualne elite, med katero je skoraj štiri desetletja kraljeval epikurejski Josip Vidmar, se kot nacija nismo bili nikoli sposobni soočiti z okostnjaki v omarah (pa še kje drugje tudi). Še dobro, da je Lojze Kovačič napisal Prišleke, najboljši slovenski roman 20. stoletja, ki je v bistvu literarna kronika prav tiste “kompleksnosti slovenskega uma”, zaradi katere je oblast 26. februarja 1992 izbrisala 25.671 ljudi iz registra stalnih prebivalcev.
Upam, da so izbrisani poslednje žrtve te naše preklete kompleksnosti, zaradi katere je moralo v 20. stoletju umreti toliko ljudi.
Fenomen izbrisanih je logični odgovor na dušečo zgodovino prejšnjega stoletja. Birokracija je vedno najbolj brezosebni, brutalni del sistemskega mehanizma in omogoča legitimizacijo tudi najbolj zločinskih in moralno zavržnih dejanj. Kdor je bral sijajno knjigo Hannah Arendt Eichmann v Jeruzalemu, pozna tak koncept uradnika. Vojne ne potekajo vedno v strelskih jarkih, na bojiščih, ampak se lahko tiho, skorajda neopazno izvajajo tudi v administrativnih organih, ki s svojimi akti neusmiljeno uničujejo sovražnika. Namesto koncentracijskih taborišč, gulagov, Hude jame ali Katinskega gozda imamo opravka z uradniško sterilnostjo in hladnostjo. Namesto topov in brzostrelk udarja štampiljka, režejo škarje in letijo v koš za smeti majhni kosi obrabljenih, obledelih in utrujenih plastificiranih osebnih dokumentov.
Pravzaprav sploh ni pomembno, kdo so ti nevidni sovražniki, dober odstotek ljudi, ki ogroža 99 odstotkov drugih. Edino, kar šteje, je zakonitost. In v silni vznesenosti novorojene države je hitro jasno, da je vrag odnesel šalo: nezaslišan je že majhen dvom. Teh 25.671 je že moralo nekaj storiti, kar ogroža našo nacionalno varnost, ker drugače jim upravni organi ne bi bili odvzeli osebnih dokumentov in jih s tem izbrisali, ukinili njihov obstoj.
Več lahko preberete v Večeru.
