D. Steinbuch, Portalplus: Moje srečanje z Janezom Zemljaričem

To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, je sicer bolje, kot da bi se dobivali po bifejih ali gostilnah, ne spremeni pa to dejstva, da se stari “udbaši” tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti. Ravno ta razsežnost Zemljaričeve subverzivnosti očitno predstavlja intelektualno prehud zalogaj za ministra Počivalška, ki se je po burnih odzivih na srečanje z bivšim šefom SDV v več pogovorih pridušal, da bo na sestanke sprejemal kogarkoli bo hotel.

Ko sem v torek slišal, da je Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima, obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil “ideje v zvezi turizmom”, sem se najprej zakrohotal. S podobnimi izgovori je namreč tovariš Zemljarič pred leti obiskoval tudi Simona Vrhunca, tedanjega generalnega direktorja UKC Ljubljana. Tudi njemu je predstavljal “ideje v zvezi z bolniki”. Moja reakcija je bila torej človeško spontana. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno – Američani bi za Zemljariča, čigar vzdevek v omrežju je Della Terra, dejali, da se je po padcu Berlinskega zidu znašel na napačni strani zgodovine, on a wrong side of history -, bi moral biti glede svojega pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden. Vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnike represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima pravzaprav načelne in moralno-etične narave.

Kajti nekdanja SDV, Služba državne varnosti, med ljudmi običajno imenovana kot Udba, ni bila taborniška organizacija, pač pa tajna izpostava represivnega aparata, zadolžena tudi za preganjanje in celo usmrtitve t.i. sovražnikov ljudstva. Kdo so bili sovražniki ljudstva, v veliki večini primerov niso odločala sodišča, pač pa tajni uradni list in strogo zaupne partijske depeše. Likvidacije, ki so jih agenti Udbe desetletja opravljali po svetu, niso imele pravnega temelja, ampak so bile prepuščene arbitrarni presoji partijske vrhuške, kdo je sovražnik ljudstva in si zasluži strel v tilnik, “samomor” ali “prometno nesrečo”. Ker je bila slovenska politična emigracija za razliko od ustaške (hrvaške) ali srbske neprimerno bolj benigna, so bile likvidacije bolj izjema kot pravilo, kar pa seveda ne pomeni, da jih ni bilo. Agenti SDV, ki so opravljali “naloge v tujini”, so formalnopravno zgolj izvajali ukaze nadrejenih; bržkone v dobri veri, da je to, kar počnejo, prav in da s tem služijo svoji domovini. Po poveljniški odgovornosti bi bilo zato problematično preganjati in inkriminirati vse, ki so kdajkoli delali ali sodelovali z Udbo. Na drugi strani pa je povsem drugo vprašnje odgovornosti, ki se nanaša na tiste, ki so to službo vodili oziroma dajali ukaze, med katerimi so bili tudi tisti o likvidacijah t.i. sovražne emigracije v tujini, zlasti tedanji Zvezni republiki Nemčiji, Avstriji, Argentini, Kanadi, Avstraliji, deloma pa tudi Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in celo na Švedskem, kjer je delovala ustaška emigracija in med drugim ubila jugoslavanskega veleposlanika.

Slovenska Udba je imela z likvidacijami emigracije samo toliko, kolikor je je logistično prispevala k njihovi izpeljavi, sicer pa se je s slovensko diasporo ukvarjala predvsem na ideološki in zastraševalni ravni. A kot rečeno, kljub temu so med leti 1946 in 1991 likvidirali nekaj slovenskih “sovražnikov ljudstva”. Med njimi tudi dva člana slovenske skupine študentov iz Rima, znane pod imenom Ypsilon, ki so že leta 1968 priporavili memorandum o ekonomski in politični neodvisnosti Slovenije z naslovom Slovenija 1968 kam?. V njem so avtorji s preroško natančnostjo napovedali osamosvojitev Slovenije, o čemer sem pred leti pisal v kolumni z naslovom Zarotniki iz vatikanskih vrtov na Siolu (vir). Fantje so manifest natisnili in ga pretihotapili v Slovenijo, kjer so ga po pošti poslali na več deset naslovov, pri tem pa jih je eden izmed slovenskih simpatizerjev izdal Udbi. V strahu, da bi udbovci našli skupino in njen manifest, so preostale knjižice nemudoma skrili v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od tam pa v Vzhodni inštitut. Tisto, kar je v tej, še danes v glavnem zamolčani zgodbi treba izpostaviti, je to, da sta dva iz skupine štirih avtorjev manifesta Slovenija 1968 kam? z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo. Leta 1980 je v “prometni nesreči” v Nemčiji umrl eden, pozneje pa v Argentini še drugi član. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji in ga nisem imel priložnosti spoznati, medtem ko sem drugega srečal v Rimu oziroma Vatikanu. Med dolgim sprehodov po vatikanskih vrtovih mi je povedal to zgodbo. Še vedno se spomnim tistega vročega junijskega dopoldneva, ko sva hodila med bujnim rastlinjem in skrbno urejenimi zelenicami, kjer sva vsake toliko naletela na kakega vrtnarja. Tisto, kar se mi zdi danes svojevrstna igra usode, pa je to, da sem še isto poletje, morda dva mesec kasneje sredi Ljubljane in prav tako na nekem vrtu srečal in spoznal – Janeza Zemljariča.

Več lahko preberete na portalplus.si.