Manj kot leto po prevzemu uredniške funkcije na Portalu PLUS sem spoznal, da je Slovenija bistveno bolj skorumpirana, kot sem (si) mislil, da je. Obenem sem ugotovil, da je ključni razlog, da se nič ne spremeni, žalostno dejstvo, da bi veliko ljudi, morda celo večina, ravnalo enako pokvarjeno kot politična in ekonomska elita, če bi le imeli priložnost za to.
…
Na slovenskem medijskem trgu vladajo specifični zakoni, ki se jih lahko držiš ali pa jih zavračaš prav zato, ker so sprti s temeljnimi novinarskimi standardi. Najlažje se je opredeljevati, plavati s tokom ali pa tiščati glavo v pesek. Občutek neizpolnjenosti se kompenzira z materialnimi koristmi. Legitimnost se kupuje z visokimi rejtingi branosti, ki jih zagotavljajo lahkotne zgodbe, začinjene s pravo mešanico pikantosti in bulvarske brezsramnosti. Kdor je dober v tem, mu ni hudega. Kdor je ob tem še spreten, lahko zasluži tudi s prodajanjem zgodb. Več prinašajo neobjavljene. Kategorija zase so lažnivci in manipulanti, ki vedno nekomu ali nečemu služijo, zagotovo pa ne resnici. Če je vrhunski dosežek objaviti “zgodbo” o ločevanju opozicijskega politika, potem bi bil spodobnejši in bržkone celo verodostojnejši dosežek, če bi politično nasprotni medij objavil “razkritje”, da ima predsednik nezakonskega sina.
Hočem reči, da je preiskovalno novinarstvo v tej deželi bolj ali manj crknjen konj in da se s pravimi problemi v glavnem nihče noče, ne more oziroma ne upa ukvarjati. Realni problemi pa so, saj veste, vedno in povsod povezani z denarjem in običajno tudi z močjo oziroma oblastjo. Toda nedvomno je na piedestalu slehernega ozadja denar.
V zadnjem letu smo na Portalu PLUS razkrili kar nekaj zgodb, kjer je šlo za takšna ozadja. Naša razkritija so v večini primerov po zaslugi drugih, večjih medijev dobila ustrezen odmev v javnosti. Ne pa vedno. V nekaj primerih nismo uspeli prebiti zidu molka, zato bomo morali nadaljevati s pisanjem, saj gre za pomembne in družbeno relevantne teme. Tožbe, s katerimi nas bi radi prestrašili, so v tem smislu le potrditev dejstva, da delamo prav. Tožbe so konec koncev civiliziran odgovor na vprašanja, ki so vznemirile tiste s slabo vestjo. Tožbe so lahko le prvi korak do konkretnejših “ukrepov”, ki sledijo, če medij ne “posluša”. Finančni pritiski – v Sloveniji so znani predvsem kot izsiljevanje z oglasi – so običajno naslednji korak. Temu sledi nekaj, česar pri nas sicer nismo vajeni, so pa v okoljih s podobno klinetelistično in korupcijsko mentaliteto. Še najbližje je Črna gora, kjer sta formalna oblast in kriminalno podzemlje poslovno, kadrovsko in personalno povsem prepletena.
Prav ta primerjava ne gre lahko z jezika, četudi ni nekaj novega. Resda smo Slovenijo zaradi nenormalno visokega državnega lastništva, medijske homogenosti, nedotakljivosti nekdanjih retencijskih elit, nacionalizma do tujega kapitala ter obsedenosti s poveličevanjem socializma doslej raje primerjali z Rusijo (ali pa z nekaj zlobe celo z Belorusijo). A ker je izvirni greh slovenskega organiziranega kriminala njegova sofisticirana integracija v ekonomske in politične strukture, kar je del širše zgodbe o tranzicijskih anomalijah, si Slovenija bolj kot z Rusijo zasluži primerjavo s Črno goro. Nasilje nad novinarji je bilo doslej omejeno na ekonomske sankcije, kar pa ne pomeni, da se ne more zgoditi incident na cesti ali kakšna druga “nesreča”.
Več lahko preberete na portalplus.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
