Zanimivo pisanje mi je prišlo pod roke. Zdi se, kot da je nastalo včeraj, toda v resnici ima že precej dolgo brado.
Ravno zategadelj se lahko bere tudi kot nekakšna prerokba: “Med poglavitnimi globljimi vzroki za današnjo bedo naj navedemo samo dva usodno pogubna faktorja, ki trajno in učinkovito zastrupljata današnjo zavest. To sta predvsem obe svetovni vojni, ki sta dodobra omajali skoraj vse moralne kategorije širše ali splošne človeške zavesti. In ker smo se znašli v položaju, ko mora in sme sebi vsakdo postavljati vsakršne norme, so razkrojeni tudi vsi kriteriji našega duhovnega orientacijskega čuta.
Drugi faktor, ki je s prvim v tesni zvezi, pa so mogočne politične ter socialne spremembe in revolucije v času, v katerem živimo. Ne gre predvsem za psihični učinek katastrof, ki jih spremljajo, marveč gre za smer in smisel teh velikih dogodkov, ki polagoma ustvarjajo na našem planetu tak položaj, v kakršnem vse to dogajanje bolj in bolj navzema značaj državljanske vojne in duhovnega stanja, ki tako vojno spremlja in za katero so značilne fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost, ki iz svojega sektorja neodjenljivo prodirajo in vdirajo v moralni svet posameznikov.”
I.
Vas to na kaj spominja? Mar ni to nekakšna rentgenska slika časa, v katerem živimo?! Fanatična omejenost, malenkostna in slepa nepomirljivost in groba okrutnost?! Mar nimamo tudi dandanašnji opraviti z identičnimi psihozami, ki zastrupljajo naš hic et nunc?
Namenoma nisem razkril avtorja in letnice gornjega zapisa. Danes, ko to pišem, je fascinantno predvsem to, da se zgodovina v hegeljanskem duhu resnično dvakrat ponavlja in da smo trenutno nekje na pol poti med tragedijo in farso. Slovenci namreč ne znamo mirno in srečno živeti brez obletnic in preteklosti, brez prisilnega obujanja spominov. Četrt stoletja po začetku naše poslednje politične in ekonomske revolucije, ki jo je bržkone spočela ravno afera JBTZ, smo se kot družba znova znašli v primežu treh dušečih frustracij: fanatične omejenosti, nepomirljivosti in grobe okrutnosti. Kot da se je proces moralnega očiščenja, ki naj bi sledil vsaki, tudi še tako mehki revoluciji, izjalovil, ponesrečil. Če poskušamo biti pošteni do samih sebe, potem si lahko mirne duše priznamo, da moralnega očiščenja sploh nismo doživeli.
Vzrokov za to je kajpak več, prevladuje pa teza, po kateri si tako majhen in zgodovinsko ogrožen narod, kot je slovenski, v začetku devetdesetih preprosto ni mogel privoščiti še enega leta 1946, ko so zmagovalci krvavo obračunali s poraženci in potrdili latinski rek vae victis (gorje premagancem). Genealogijo revolucije, ki jo je zgodovinsko najbolj brutalno spočela Francija – ruski boljševiki so se namreč zgledovali prav po jakobincih –, je v svojem eseju Radikalci moralne revolucije nazorno opisal Adam Michnik, in sicer s komaj prikrito analogijo na sodobno poljsko zgodovino. Če iz poljske revolucije, ki se je konstituirala na temelju krščanstva na eni ter izrazitega antikomunizma na drugi strani, potegnemo bistveno komponento moralnega očiščenja, pridemo do ideje lustracije. Na Poljskem se zadnja ni izkazala kot tragedija niti kot farsa, prej nasprotno. Družba je lažje zadihala, saj so bili v politični prostor pripuščeni moralno nesporni in nekontaminirani posamezniki, ki so sproščujoče vplivali na delovanje države in gospodarstva, zato najbrž ni naključje, da je današnji makroekonomski položaj Poljske tako ugoden: recesija te dežele ni niti oplazila.
Več: PlanetSiol
