D. Steinbuch, Finance: Vatikanski demoni

Dolga roka papeža je dosegla provinco: odstopiti sta morala oba ključna nadškofa in cerkev se je nenadoma znašla v podobni krizi vodenja kot slovenska država.

Vprašanje človekove svobode brez dvoma zaseda osrednje mesto ne le v filozofiji, pač pa tudi v religiji. Ali kot je ugotovil Georg W. F. Hegel: »O nobeni drugi ideji se ne ve tako splošno kot o svobodi, da je nedoločena, dvoumna in zmožna največjih nesporazumov ter jim zavoljo tega dejansko podvržena, in nobena ni v rabi s tako malo zavesti.« Na to misel utemeljitelja nemškega idealizma sem se včeraj spomnil, ko sem – kakšna ironija, mar ne? – v filozofovi domovini izvedel, da je odstopil nadškof Anton Stres. Morda se vam bo kontekst na prvi pogled zdel čuden, zato naj ga pojasnim: Heglov citat o misteriju svobode izhaja iz doktorske disertacije, ki jo je profesor Stres kasneje predelal v knjigo z naslovom Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode. Gornji citat, v katerem Hegel odpira vprašanje fenomena svobode, najdemo v uvodu te Stresove knjige.

I.

Zdaj že nekdanjega nadškofa sem osebno poznal in moram priznati, da je bil vedno prijeten sogovornik. Zlasti zaradi svojega bogatega intelektualnega ozadja in poznavanja filozofskih misli pa mi je včasih deloval nekoliko izgubljeno na svojem položaju; kot da bi se nelagodno počutil, ker se mora kot filozof soočati s fenomeni, ki so pogosto banalni, bizarni ali pa celo moralno vprašljivi. Nazadnje sva se srečala lani pri njemu v nadškofijskem dvorcu. Sprejel me je v svojem delovnem kabinetu, skromno opremljeni sobi, polni knjig in ustvarjalnega nemira. Pila sva viski in govorila o problemih, ki jih ima slovenska cerkev s svojo javno podobo, nekaterimi novinarji in kolumnistkami, predvsem pa z medijskim komuniciranjem. Nadškofa Stresa je vse to precej skrbelo. Svetoval se mu, naj bo osebno pa tudi kot nadškof vedno odprt do vseh medijev – do tistih, ki jih razume kot levo orientirane pa še posebej.

Med tem pogovorom v nadškofijskem ordinariatu sem se večkrat spomnil na srečanji z njegovima predhodnikoma. Razlika skoraj ne bi mogla biti večja; nadškof Uran je bil dobrodušnež, ki je spominjal na lik iz Goldsmithovega romana Župnik iz Wakefielda(The Vicar of Wakefield), medtem ko je bil nadškof Rode precej bolj kompleksna osebnost, o kateri bi lahko napisal daljši esej. Izjemno inteligenten, razgledan in luciden, a obenem, kot sem zapisal, tudi zelo kompleksna osebnost. Njegov stil, če se omejim zgolj na to dimenzijo njegove pojavnosti, kot tudi način komunikacije, je bil povsem aristokratski, za kmetsko-proletarsko mentaliteto Slovencev popolnoma neprimeren. Seveda to ne pomeni, da Rode ni imel prav ali da njegova prepričanja niso bila v skladu z naukom Svetega sedeža; govorim le o tem, da obstaja stara modrost, ki so jo Angleži v srednjem veku kanonizirali kot when in Rome, do as the Romans do. Oziroma – kot je v pismu neapeljskemu škofu Januariju v 4. stoletju zapisal Sv. Avguštin: »Cum Romanum venio, ieiuno Sabbato; cum hic sum, non ieiuno: sic etiam tu, ad quam forte ecclesiam veneris, eius morem serva, si cuiquam non vis esse scandalum nec quemquam tibi.« Na kratko: ko grem v Rim, grem tudi tam v cerkev in se ravnam po tamkajšnjih običajih, da ne bi prišlo do škandala…

II.

Srečanja z nadškofom Rodetom v Ljubljani se še vedno dobro spominjam. Sprejel me je v veliki dvorani nadškofijske palače, v kateri je kraljevala masivna, dolga miza. Svetlobo so zastirale težke zavese, ki so dajale občutek, da smo v gradu, kjer manjka samo še odprti kamin, pa bo idila popolna. V spominu so mi ostali tudi strogi portreti na zidovih in razkošni lestenec na stropu. Ko sem se mnogo kasneje, med pogovorom z nadškofom Stresom spomnil na te pomenljive detajle, se mi je njegov skromni, skorajda asketski delovni kabinet nenadoma zazdel iskreno topel prostor, v katerem sedi mislec, ki se je v nekem trenutku, morda niti ne povsem po svoji volji, temveč kot plod kompromisa, znašel na cerkvenem prestolu, kjer pa se sploh ne počuti udobno. Mislim, da se v tej svoji oceni nisem preveč zmotil in zaradi tega ne verjamem, da ga bo odstop – te besede namenoma ne bom dal v narekovaje – osebnostno prizadel. Predvsem zato ne, ker že od začetka ni bil del zgodbe, ki se je odvijala na mariborski nadškofiji in kjer so cerkveni finančniki počeli vse tisto, kar jim je Jezus izrecno prepovedal. Stresova krivda je objektivizirana, v političnem jeziku bi dejali, da je nosil politično odgovornost zaradi dejanj svojih podrejenih.

Zaradi vsega tega je tudi ozadje odstopa obeh (in edinih) relevantnih slovenskih nadškofov pojasnljivo: največji finančni škandal v zgodovini slovenske cerkve, zaradi katerega še nihče ni kazensko ali odškodninsko odgovarjal, je naposled dobil simbolni epilog. Nedvomno je to posledica nove metle v Vatikanu, zaradi katere so hedonistični kardinali nenadoma popolnoma zmedeni, celo v šoku. Življenjski slog novega papeža Frančiška je namreč diametralno nasproten navadam visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ki so leta in leta uživali v razkošnem življenju, ki jim ga je nudila ljuba mati cerkev. Tudi v Sloveniji. To so ljudje, ki so izbirali kvečjemu med audiji in mercedesi. Nekateri so imeli tudi kakšnega fanta. Kot šoferja, jasno. Tem dušnim pastirjem nikoli ni bilo vseeno, kako in kje se prehranjujejo, zato ste jih srečevali v najdražjih in najimenitnejših slovenskih restavracijah.

Več: Finance