O zgodovini službovanja gospoda Türka v palači Združenih narodov obstaja več interpretacij. Nedavno je starosta dopisnikov iz te institucije Edith Lederer v pogovoru za Global Observatory, ki ga je vodil Warren Hoge, nekdanji dopisnik New York Timesa iz Združenih narodov, na račun bivšega slovenskega predsednika izrekla nekaj zelo pohvalnih besed. Umestila ga je v elitno družbo, v kateri kraljuje nekdanji ruski veleposlanik in stalni predstavnik v Varnostnem svetu Sergej Lavrov, za katerega pravijo, da je sijajen diplomat, strasten kadilec in oboževalec Johnnyja Walkerja (Black Label, kajpak). Danilo Türk je dopisnico agencije The Associated Press očitno tako očaral, da si ga je zapomnila tudi po tem, ker je postal pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve.
Danilo Türk je veleposlanik z doslej najdaljšim stažem, saj je v Združenih državah služboval od 11. septembra 1992 do 31. januarja 2000, ko je zaradi imenovanja na položaj pomočnika generalnega sekretarja OZN za politične zadeve prekinil delovno razmerje z ministrstvom za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kofi Annan ga je namreč že 6. januarja imenoval za enega od svojih pomočnikov (tj. Assistant Secretary-General), funkcijo pa je gospod Türk nastopil 1. februarja 2000.
Ko je v palači Združenih narodov 10. junija 2005 potekal izbor za generalnega podsekretarja za politične zadeve (tj. Under-Secretary General for the Department of Political Affairs), se je Kofi Annan odločil za nigerijskega diplomata in nekdanjega zunanjega ministra Ibrahima Gambarija, v Organizaciji pa so se začele dogajati čudne stvari. Iz javno dostopnih internih zapisov osebja Združenih narodov je razvidno, da sta na dan udarili užaljenost in osebna prizadetost Danila Türka, ker ni bil On imenovan na to mesto. Vodja oddelka za odnose z javnostmi v OZN Samir H. Sanbar je o tem poleti 2005 zelo konkretno pisal na internetni strani Združnih narodov:
»Škoda, ker je Danilo Turk kislega obraza rogovilil, ko ni dobil službe generalnega podsekretarja za politične zadeve. Dobro za Ljubljano, da se vrača za predavatelja na univerzo … Ne spodobi pa se javno protestirati ob imenovanju Ibrahima Gambarija, in sicer tako, da se navajajo očitno napačni razlogi. Trdil je (namreč Danilo Türk, op. D.S.), da je bil nigerijski diplomat »outsider«, čeprav se je Gambari pridružil kabinetu generalnega sekretarja leta 1999, torej pred Türkom … Dejstvo je, da so obstajali močni pritiski znotraj ZN, naj bo razlog za imenovanje gospoda Türka uresničitev osebnega dosežka, ne javno izraženo pritoževanje. Veleposlanik Türk si je v Varnostnem svetu in drugod ustvaril številne prijatelje in občudovalce, zato bi bilo zanj koristno, če bi ohranil te težko pridobljene stike. Utegnejo mu priti prav, če si želi poskusiti in obnoviti svojo vlogo v Združenih narodih, kot je nekako nakazal med vrsticami. Mar to pomeni, da namerava kandidirati za generalnega sekretarja? Če je tako, potem bo potreboval malce afriške podpore, mar ne?«
III.
Danilo Türk se je 27. junija 2005 iz New Yorka vrnil v Ljubljano. O vzrokih za nenadno vrnitev v domovino ni nikoli javno govoril. Na njegovo srečo so ga mediji pustili na miru in se z dogajanjem ob robu imenovanja Ibrahima Gamberija niso ukvarjali. A če izhajamo iz korespondence na spletni strani OZN, ki je zgolj javno nakazovala zasebna mnenja in resentimente visokih diplomatov Združenih narodov, je hitro jasno, da je kasnejši slovenski predsednik iz osebne prizadetosti in užaljenosti napravil hud spodrsljaj, ki ga v visoki diplomaciji zlepa ne oprostijo. Ne glede na svoje osebno mnenje, ki ga imam o gospodu Türku in ki temelji na pozornem spremljanju njegovega petletnega predsedovanja državi, bi mu v drugačnih okoliščinah zaželel vso srečo pri zadovoljevanju njegovih visokih ambicij. Pa mu ne morem. Ker gre za podvig, ki se tiče države kot celote in ima tudi neposredne finančne posledice za nas davkoplačevalce, sem do predmeta poželenja gospoda nekdanjega predsednika republike – z vsem dolžnim spoštovanjem – zelo kritičen. Še več, mislim celo, da napoved njegove kandidature, ki jo je vlada s tihim olajšanjem hitro podprla (kot da bi se ga hoteli znebiti za nekaj časa), daje napačen signal. Pri gospodu Türku gre očitno za razreševanje nerazčiščenih stvari iz preteklosti, za spopad s hudo frustracijo, ki jo je doživel pred skoraj desetimi leti. Morda bi bil že čas, da jo premaga in gre preko teh neprijetnih spominov?
Človek je največji tedaj, ko se zaveda svojih omejitev. Za generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov je potrebno precej čustvene inteligence in empatije. V nasprotnem lahko potegovanje za takšno funkcijo hitro privede do primerjav z ekscentričnim kitajskim milijonarjem, ki je prejšnji teden sporočil, da se bo odpravil v Ameriko in kupil New York Times. Pa čeprav ta sploh ni naprodaj. Nauk je verjetno dovolj jasen.
Več lahko preberete na Financah.
