Nekoč so se Butalci izvedeli, da je njihova nova butalska banka v škripcih. Da v imenitni večnadstropni stavbi, ki se je šopirila v središču vasi, pušča glavna cev. Da se dragocena voda zaradi tega izgublja v tla. Poleg tega naj bi občasno zamakala tudi streha. Nekateri so trdili, da to samo po sebi še ne more biti razlog za skrb, zakaj streha pušča samo v dežju ali snegu, medtem ko je večino leta suha. Strošek nove strehe bo previsok, so opozarjali. Ne splača se metati denarja v nepremičnine, to je mrtev kapital, so jim pritrjevali vsi trije vaški časnikarji, ki jim je večina vedno prisluhnila, saj je varčevala z možgani in svojega mnenja ni imela.
Tretji in najpomembnejši razlog za morebitno sanacijo butalske banke pa je bil bolj zapleten: iz nje je izginil ves denar. Slišati je grozljivo, boste porekli. O tem bi morali biti obveščeni butalsko orožništvo, vaški prosekutor in nenazadnje tudi častiti sodnik, bode vzkliknil nepoučeni bralec. Nak, stvari v Butalah so nekolikanj drugačne. Direktor banke in njegovi sodelavci so dobro vedeli, da morajo držati jezik za zobmi, kajti če bi butalski varčevalci izvedeli, da je denar iz njihove banke izginil, bi utegnili zagrabiti za srpe in kladiva ter ponovno resno zamajati družbeno in ekonomsko ureditev vasi. Eno revolucijo so Butale že doživele in najstarejši prebivalci še pomnijo, da je poleg zajcev in kokoši na koncu požrla še svoje otroke.
Zategadelj so odgovorni za puščanje na banki skrivaj odšli na županstvo in oblastem zaupali svoj načrt. Županova Micka jih je poslušala z veliko zaskrbljenostjo, saj je vedela, da prazni trezorji pomenijo skorajšnjo motnjo v normalnem delovanju sistema, kot pravijo izobraženi ljudje. Poleg tega jo je eden od bankirjev med sestankom pocukal za rokav in ji šepnil, da so ji med volilno kampanjo radodarno prispevali sredstva iz skupnih fondov, kot so v Butalah radi rekli hranilnim vlogam vaščanom.
Sestanek je trajal več ur in na njem so sprejeli odločitev. Kakšna je bila, se ne ve, zakaj pogovarjali so se za zaprtimi vrati. Vseeno pa se je kasneje v vaški gostilni pojavil nek zdrahar, ki je trdil, da je slišal, o čem so govorili. Toda vaški pijančki ga niso hoteli poslušati, kajti govoril je v učenem jeziku, ki ga preprosti ljudje ne razumejo, poleg tega pa je bil stiskaški in ni hotel dati niti za pijačo. Zaradi tega se v Butalah nikoli ni izvedelo, o čem so se bankirji pogovarjali z oblastmi. Niti tega, da je takšno srečanje sploh bilo, se ni izvedelo.
Vendar pa se je v prihodnjih dneh po Butalah začela vršiti neka posebna dejavnost, o kateri neuki ljudje vedo povedati samo to, da se ji v tujem jeziku reče kampanja in da spada na področje medicinske znanosti, zakaj njeni izvrševalci so zdravniki, doktorji. Spin doktorji se jim reče. Za Butalce so bili vsi ti izrazi silno naporni, zato se v genealogijo besedne zveze niso poglabljali. Edinole vaški pijančki so se kak večer zaradi čudnih doktorjev še dodatno poglobili v svoje kozarce in opravičili sloves v Guinnessovi knjigi rekordov. V njej Butalci zasedajo posebno mesto, saj prav vsako leto poskrbijo za novo presenečenje: lani so naredili najdaljšo klobaso, letos pa se je njihova pamet izkazala kot najkrajša na svetu, kar je lep dosežek domačega znanja in vztrajnosti.
V tej kampanji, na katero se Butalci niso prav nič spoznali, so jim zdravniki oziroma spin doktorji s sofisticiranimi prijemi moderne znanosti v glavo vlivali spoznanja. Slišati je silno vznemirljivo – in tako je tudi v resnici bilo! Posebni strokovnjaki, ki so bržčas prišli iz inozemstva, so butalske oblasti, bankirje in finančnike podučili, kako je treba pravilno pripraviti ljudi na sanacijo njihove priljubljene banke. O tem, da je vsak povprečni Butalec tesno navezan na svojo banko, seže glas v deveto vas. Za Butalca je namreč banka eden od štirih stebrov hiše: najprej je to kajpak hiša sama (brez hiše ni hiše, mar ne?), potem je to žena (vedno sitna in huda, ampak žena je le žena in ko jo Butalec useka, baba dobro ve, zakaj je priletelo!), za njo (včasih tudi pred njo) je gostilna in četrti steber predstavlja Butalcu banka. Tam ima namreč denar na varnem, da mu ga žena med spanjem slučajno ne zmakne.
Ko so po Butalah začeli s kampanjo o sanaciji butalske banke, so po ulicah odmevale besede o draginji, krizi, težavah, jezi, brezposelnosti in še nekaterih strahotah tedanjega časa. Preplašeni ljudje so doma prižgali televizor in slišali, da je katastrofa, ki je napadla Butale, ogromna in da ni prizanesla niti njihovi banki. Rja je napadla cevi in žlebove, je z dramatičnim glasom pripovedovala televizijska voditeljica in krilila z rokami. Butalcem so šli lasje pokonci. Plesen se je lotila dragocenih slik v prostorih banke, je nadaljevala. In potem so preplašeni ljudje slišali še mnogo hujše reči: da v banki puščajo cevi, da je dotrajana celo električna napeljava in da se zaradi lukenj v strehi na zaposlene zlivajo velike količine vode. Ko je slabo vreme, nam vsak dan perejo glavo, je potožila bančna uslužbenka, potem pa brž obmolknila, zakaj direktor je ni nič kaj lepo pogledal. Ni nam lahko, delamo v nemogočih razmerah in komaj še uspevamo ohranjati vloge naših komitentov na suhem, se je brž vmešal njen šef in svojo iskreno prizadetost nadgradil s srce parajočim pogledom.
Nič manj katastrofični niso bili časopisi! Vsak dan so strašili butalske bralce, kako visoki stroški utegnejo nastati, če se odgovorni odločijo za sanacijo butalske banke. Toda, so brž dodali, nobena odločitev ne sme biti preuranjena ali sprejeta brez večinske volje naših ljubih komitentov. Županova Micka je na posebni konferenci za novinarje zatrdila: Vse Butale naj vedo, da gremo v ta projekt samo pod pogojem, da smo si enotni! Sami lahko rešimo probleme z zamakanjem! S podobnimi zagotovili sta se oglasila tudi vaški blagajnik in pooblaščenec za javno imovino. Stvari so v naših rokah, so složno razlagali tudi vaški poverjeniki.
Butalci so po nekaj mesecih aktivnega delovanja zdravnikov, ki so jim dan in noč v glavo vlivali znanje, prišli do zaključka, da jih čaka pekel. Ko so jim povedali, da njihova nova butalska banka ne bo zamenjala niti enega vijaka ali koša za smeti, če tega ne bodo prej potrdili rezultati posebne raziskave, ki jo bo izdelal znanstveni inštitut iz neke prekomorske dežele, so bili prvič po dolgem času pomirjeni. Zvečer so pijančki za šankom modrovali, da časi sicer niso tako rožnati kot nekoč, da pa je njihova usoda v varnih rokah strokovnjakov, ki dobro vedo, kaj delajo. Nalili nam bodo čistega vina, so se režali in naročili še en liter, preden so se odplazili domov pretepat svoje sitne ženske. Tudi med drugimi ljudmi je kmalu zavladalo prepričanje, da bodo učeni možje, ki hodijo po banki in okoli banke z nekakšnimi instrumenti in senzorji, najbolje vedeli, kakšni bodo stroški s sanacijo in kakšna naj bo njihova davkoplačevalska vloga pri tem.
Več: Finance
