»Iz zla se zlo rodi in nadaljuje v novo zlo …« (D. Smole)
NLB je zgodba o eroziji morale v finančno-vladnih krogih Namesto mož besede so nam zavladali ljudje balkanske zvitosti. Ta erozija morale pa ni usodna le za razmerja med finančniki in oblastniki, ampak se kot epidemija širi tudi med državljane.
Nisem finančnik in ne ekonomist, zato ne morem govoriti o gospodarskem položaju največje slovenske finančne ustanove, lahko pa kot navaden državljan predstavim svoj pogled na to, kakšno vzdušje in stanje duha ustvarja njeno poslovanje.
Zaradi hrvaških varčevalcev nas bo še kako bolela glava!
Leta 1994 se je LB preimenovala. Naenkrat ni bila več samo Ljubljanska banka, ampak je postala Nova ljubljanska banka. Zaradi novega imena naj ne bi bila več pravna naslednica LB in neslovenskim varčevalcem naj ji ne bi bilo treba vrniti depozitov, ker da spada to v »delitveno bilanco« po razpadli Jugoslaviji. To logiko nam nekateri oblastniki in finančniki razlagajo že več kot 20 let, a je človek z zdravo pametjo in moralno presojo nikakor ne more ne razumeti ne sprejeti; prav tako jo zavračajo evropske pravne ustanove, še bolj pa nekdanji neslovenski varčevalci pri LB.
Kako naj človek razume državni ukrep in presojo nekaterih pravnih in bančnih ekspertov, po katerem je varnost vloge v kaki banki, še posebej državni, odvisna od državljanstva vlagatelja – če si naš, boš dobil vrnjen depozit, če si Neslovenec, pa ne!? O tem, kaj nas v zvezi z neslovenskimi varčevalci čaka, je že v 90. letih zelo jasno povedal France Bučar, ko je dejal nekako takole: »Vse bo treba prej ali slej vrniti, in to z obrestmi. Zaradi hrvaških varčevalcev nas bo še kako bolela glava!« Kako razumeti spremembo imena iz LB v NLB drugače kot najslabše balkansko »namudrivanje«?
Predsedniku uprave NLB nagrada za ogromno »bančno luknjo«
Tej čudni zgodbi o banki z novim imenom je sledila afera za afero. Leta 2009 je predsednik uprave NLB kot nagrado za »uspešno poslovanje« prejel milijon evrov (več kot znaša povprečna slovenska plača za 40 let dela), čeprav je bilo prav pod njegovim vodstvom odobrenih množica dvomljivih posojil, ki so izkopala ogromno »bančno luknjo«. Vsem trezno mislečim Slovencem se je zdelo to v nebo vpijoč greh; še posebej zato, ker se je tedaj začela recesija in so mnogi državljani morali zatisniti pasove.
Leta 2013 se je govorilo, da bodo vsak čas razkrita imena bankirjev in politikov, ki so bili odgovorni za podeljevanje nekritih posojil, zaradi katerih je bila potrebna večmilijardna dokapitalizacija bank. A razkritja ni bilo, nobeno ime ni pricurljalo v javnost, nihče ni bil postavljen pred sodišče.
Obljuba o prodaji NLB s figo v žepu
Ob državni pomoči NLB leta 2013 se je država pri Evropski komisiji obvezala, da bo banko do konca leta 2017 prodala, a odgovorni iščejo vedno nove izgovore, da obveze ne bi uresničili. Nadaljuje se nedoslednost za nedoslednostjo: besede, obljube, podpisi … ne veljajo nič.
Namesto mož besede, so nam zavladali figa možje, ljudje balkanske zvitosti. Zgodba o Ljubljanski banki je zgodba o eroziji morale v finančno-vladnih krogih. To, da je treba posojeni denar vrniti, da se je treba danih zavez držati in da je treba goljufe in podpisnike neizpolnjenih obvez kaznovati, ve vsak, ki ima kolikor toliko izoblikovano vest. Ta erozija morale pa ni usodna le za razmerja med finančniki in oblastniki, ampak se kot epidemija širi tudi med državljane.