D. Steinbuch, Finance: Klinika Janeza Zemljariča

Kako je prikaz nasprotnih dejstev nehote razkril vrhunski odnos, ki ga na Kliničnem centru suvereno diktira Janez Zemljarič.

Po daljšem času se je oglasil predsednik republike. V elitnem večernem terminu je dal intervju državni televiziji. Zadnje čase nosi samo še temne, skorajda črne kravate, ki sporočajo nekaj, česar doslej ne preiskovalno novinarstvo ne politični analitiki niso uspeli razvozlati. Lahko pa ugibamo, da resni toni poudarjajo kompleksnost časa, v katerem živimo, govorijo o mračnih silah, ki so obvladale državo in je ne bodo zlepa izpustile iz krempljev…

I.

Po predsednikovem intervjuju je nacionalna televizija predvajala še krajši pogovor s psihoterapevtom. Nobenega cinizma, dejansko je spregovoril Hubert Požarnik, eden tistih nekdanjih funkcionarjev Demosa, ki si niso nikoli umazali rok ali uzurpirali pravice do dosmrtnega političnega delovanja. V tem pogledu je doktor Požarnik svetla izjema. Ni naključje, da se je že pred leti povsem umaknil iz javnega življenja. Nekoč je sarkastično in neobremenjeno dejal, da lažje najde stik z bolniki kot s tistimi, ki se gredo politiko.

Požarnik se je predolgo ukvarjal s klinično psihologijo, da bi zganjal takšno leporečje, kakršnega odlično obvladajo gospod predsednik. Zato je povedal bistveno več od slehernega aktualnega slovenskega politika. In če predsednik ne bi nenadoma spregovoril o sramu, bi se potrdila teza, da kot ponavadi ne bo sporočil nič pametnega. Pa začuda je. Ko je komentiral poslanski mandat najbolj slavnega pravnomočno obsojenega poslanca na svetu, je namreč dejal, da na njegovem mestu ne bi nikoli vztrajal pri nečem, česar velika večina ljudi ne odobrava. Da bi ga bilo sram, je rekel. A potem ko bi moral svojo misel nadaljevati, je predsednik nenadoma obmolknil, voditelj pa je – namesto da bi zavrtal v vprašanje sramu v slovenski politiki – prešel na naslednje vprašanje. Škoda za oba.

Predsednik je zamudil še eno priložnost, da bi ljudem razložil, kaj je pravzaprav bistvo pravne države, politične korektnosti in predvsem – spodobnosti.

II.

Spodobnost je vrlina, ki je danes v Sloveniji vredna toliko kot pieteta okostnjakov v Barbara rovu. Amoralnost se je kot karcinom zažrla v krhko tkivo družbe in jo zdaj razjeda od znotraj. Nespodobnost se je minuli teden po medijih potikala kot vlačuga, v svoji najbolj usmiljenja vredni podobi. Povod za to je bila tragedija na tisti mariborski srednji šoli, kjer so ravnatelja posneli v spolnem aktu z učiteljico, po enem tednu silovite moralistične kanonade pa je storil samomor.

Njegova smrt je posledica našega bolestnega naslajanja nad nesrečo, življenjsko napako ali nemoralnostjo drugih. Na eni strani lahko opazujemo privoščljivo plebejsko kazanje s prstom, na drugi strelski vod medijskega linča. Človek, ki nima tako debele kože kot nosorog, morda ne bo zdržal takšnega pritiska.

Test normalnosti je želodec; komur ob neskončnem moraliziranju medijskih hijen ni postalo slabo, je že okužen in potrebuje razstrupitev ter zdravljenje. Obolel je za virusom nespodobnosti, ki ima v tej deželi dolgo in krvavo brado. Metodologija linča se je spremenila zgolj zaradi navideznega civilizacijskega napredka; nekoč so se zmagovalci v ekstazi znašali nad šibkejšimi ali nemočnimi, danes pa vse tiste, ki jim niso všeč, onemogočajo na bolj prefinjene načine; z negativno selekcijo na poklicnem področju ter sočasno ekonomsko diskriminacijo, s čemer zatolčejo še tako vrhunske talente. Kdor ni del tropa, je izobčenec. Osamljeni volk, ki išče svoje mesto pod soncem, dokler mu ne zmanjka volje in se preda zagrenjenosti ali alkoholu, v najslabšem primeru pa se po stari slovenski navadi obesi. Tisti, ki se še pravočasno zbudijo iz otopelosti, se odločijo za zunanjo emigracijo in pobegnejo v tujino.

III.

Tistega dne, ko je gospod predsednik nepričakovano spregovoril o sramu in spodobnosti, je služba za odnose z javnostmi Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) stopila v bran Janeza Zemljariča, ki bo zaradi svojih sodnih postopkov zoper novinarje zaslovel po vsej Evropi.

Zemljariča, ki je bil pred padcem Berlinskega zidu notranji minister in šef državne varnosti, mediji sicer ne marajo, vendar se ga neprimerno bolj bojijo kot mariborskega ravnatelja. Z nekaj izjemami ga obravnavajo s precejšnjo previdnostjo, zato ni posebno presenečenje, da se je zanj potegnil tudi UKC, čigar generalni direktor bi pred tridesetimi leti tovarišu Zemljariču lahko nosil aktovko.

Specifični odnos, ki ga Giovanni della Terra goji do Simona Vrhunca, bi Japonci imenovali dai-sensei, saj spominja na razmerje med mojstrom, učiteljem in vajencem, učencem. Na eni strani nesporna avtoriteta, na drugi pa spoštovanje in pokoravanje. Če se iz nekoliko zenbudistične interpretacije vrnemo na reakcijo PR oddelka ljubljanskega UKC, nas ne more zmotiti njihov odziv na pisanje Financ, ki so prejšnji mesec spraševale, kaj sploh Zemljarič počne pri Vrhuncu.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.