Je zapisal Rupel: »Ko se Slovenija ne bi bila osamosvojila, bi bilo življenje v njej podobno življenju v BiH, Črni gori, Hrvaški, na Kosovu, v Makedoniji ali Srbiji. Ljubljana ne bi bila prestolnica, ampak provincialno mestece onstran hribov.«
/ …. /
Vlada brez rezultatov je seveda tudi vlada brez avtoritete. Namesto da bi poskušala doumeti, zakaj volilci njene reforme vedno pogosteje minirajo na referendumih, se raje čudi in jezi, da se do nje vedejo kot do zadnjega predpražnika. Za to pa je seveda odgovoren predvsem premier. Še nikoli nismo imeli tako spretnega, dobrega govornika – mislim s stališča kamere in mikrofona –, pa tudi ne človeka, med čigar evforičnimi in odločnimi besedami, tonom in stilom na eni strani in klavrno ter mlahavo realnostjo na drugi bi zevala tako velika diskrepanca. Vsaka ezoterična Drnovškova domislica je več povedala o družbi in ljudeh – in bila v bistvu tudi vredna več pozornosti – kot pa večina današnjih Pahorjevih traktatov in retoričnih eskapad.
S svojo nagačeno argumentacijo je Pahor bistveno prispeval k družbeni nepomembnosti racionalnosti in smisla za realnost. Percepcija države in družbe, v kateri živijo, je pri večini Slovencev zgrešena – toda nič bolj kot pri predsedniku vlade. Razlike med predsednikom vlade in državljani ni več na nivoju pravilnosti dokazovanja ali vsaj smiselnosti interpretacije dejanskega stanja, temveč samo še v tem, da prvi v glavnem verjamejo, da gre država k vragu, on sam pa je prepričan, da bo vse »okej«.
Prištejmo k temu še psihozo, ki jo ustvarjajo mediji, in postalo nam bo jasno, zakaj se nam Ljubljana – kot metafora za državo – zdi kot »provincialno mestece onstran hribov«. V zadnjih letih smo bili priče sesuvanju gospodarstva, degradaciji politike in naraščanju občečloveške pokvarjenosti. In kaj potem?
To niso družbeni pojavi, ki bi bili značilni za provincialna mesteca, temveč se v takšni ali drugačni obliki pojavljajo tudi v najrazvitejših velemestih. Značilno za provincialce je kvečjemu to, da lastne napake depresivno kontemplirajo kot zlovešča znamenja vsesplošnega propada – če ne celo kot zasluženo kazen –, namesto da bi se hoteli izboljšati. S Slovenijo ni v bistvu nič narobe razen tega, da se vdaja perverznim užitkom samokaznovanja.
Kdo je že rekel, da je kriza priložnost? Pahor? Najbrž ne. Whatever.
Več: Delo
